Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

 

 

 

 

Poročilo župnijske Karitas za leto 2018

Število vseh evidentiranih prosilcev:1163.

Povprečno tedensko število prosilcev – prejemnikov pomoči:431.

Brezplačna pravna pomoč in svetovanje - 1. in 3. četrtek v mesecu

Število pravnih svetovanj: 73,  število oseb: 64 (60% bolnih, 50% starejših).

Pomoč v hrani

Iz zalog EU: 38.016 kg, iz sredstev župnije in samostana: 7960 kg, darovana hrana: 2100 kg.

Pomoč v oblačilih in higienskih potrebščinah:

Razdeljeno  4500 kg oblačil, obutve, posteljnine, nahrbtnikov, higienskih pripomočkov in

1600 parov novih nogavic.

Obisk v Domu upokojencev

Nastop otroškega pevskega zbora.

51 nedeljskih obiskov za 20 oskrbovancev.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.)

Poslanica svetega očeta Frančiška za postni čas 2019

»Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).

Dragi bratje in sestre,
vsako leto Bog po sveti materi Cerkvi »naklanja svojim vernikom, da se pripravijo z veseljem, očiščeni v duhu, na praznovanje velike noči [...] in zajemajo iz skrivnosti odrešenja polnost novega življenja v Kristusu« (Postni hvalospev). Tako lahko hodimo od velike noči do velike noči k izpolnjevanju tistega odrešenja, ki smo ga že prejeli s Kristusovo velikonočno skrivnostjo: »Odrešeni smo bili namreč v upanju« (Rim 8,24). Ta skrivnost odrešenja, ki deluje v nas že med zemeljskim življenjem, je dinamičen proces, ki vključuje tudi zgodovino in celotno stvarstvo. Tako sveti Pavel pravi: »Kajti stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19). V tej luči vam želim ponuditi v razmislek nekaj izhodiščnih točk, ki nas bodo spremljale na poti spreobrnjenja v postnem času.

1. Odrešenje stvarstva
Praznovanje svetega tridnevja Kristusovega trpljenja, smrti in vstajenja, ki je vrhunec bogoslužnega leta, nas vedno znova vabi, da živimo pot priprave z zavestjo, da je naše življenje skladno s podobo Kristusa (prim. Rim 8,29), kar je neizmeren dar Božjega usmiljenja.

Ko živimo kot Božji otroci, odrešene osebe, ki se pustijo voditi Svetemu Duhu (prim. Rim 8,14) ter znajo prepoznati in udejanjati Božji zakon – začenši s tistim, ki je vpisan v naše srce in naravo –, delamo dobro tudi stvarstvu in sodelujemo pri njegovem odrešenju. Zato stvarstvo, kakor pravi sv. Pavel, željno pričakuje razodetje Božjih otrok kot tistih, ki uživajo milost Jezusove velikonočne skrivnosti in v polnosti živijo sadove, ki so namenjeni, da dozorijo v telesu samem. Ko Kristusova ljubezen preoblikuje življenje svetnikov v njihovem duhu, telesu in duši, slavijo Boga. Po molitvi, kontemplaciji in umetnosti vključujejo vse ustvarjeno v isto hvalnico, kot je čudovito izraženo v Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi svetega Frančiška Asiškega (prim. okrožnica Laudato si', 87). Toda harmonijo, izhajajočo iz odrešenja, v svetu še vedno ogroža negativna moč greha in smrti.

2. Uničujoča sila greha
Ko ne živimo kot Božji otroci, se pogosto do svojih bližnjih, do stvarstva in do sebe vedemo uničujoče. Tedaj se bolj ali manj zavestno odločimo, da bomo vse uporabljali po svoji volji. Zloraba tako postane gonilo našega delovanja. S svojim načinom življenja prekoračimo tiste meje človeškega življenja in narave, ki bi jih morali spoštovati. Živimo po nebrzdanih željah, ki jih Knjiga modrosti (prim. Mdr 2,1-11) pripisuje brezbožnim, torej tistim, ki iz svojega življenja izključijo Boga in upanje na prihodnost. Če ne hrepenimo po veliki noči k zarji vstajenja, živimo tako, kot je izraženo v besedah »Hočem vse in hočem takoj!« in »Več ni nikoli dovolj!«.

Vemo, da je vzrok za vsako zlo greh, ki vse od začetka človeštva prekinja občestvo z Bogom,  drugimi in stvarstvom, s katerim smo povezani predvsem s svojim telesom. Prelom občestva z Bogom je popačil tudi harmoničen odnos z okoljem, v katerem smo poklicani živeti – vrt se je spremenil v puščavo (prim. 1 Mz 3,17–18). Gre za greh, ki človeka zavaja. Domišlja si, da je bog stvarstva in njegov absolutni gospodar, ter stvarstva ne uporablja z namenom, kot je želel Stvarnik, temveč za lastno korist in v škodo ustvarjenih bitij.

Ko se opusti Božjo postavo, postavo ljubezni, se uveljavi zakon močnejšega nad šibkejšim. Greh, ki biva v človekovem srcu (prim. Mr 7,20–23) in se izraža kot zavist, hlastanje po izrednem blagostanju, nezanimanje za blagor drugih in pogosto tudi za lastni blagor, privede do izkoriščanja stvarstva, oseb in okolja. Gre za nenasitno željo, ki se pojmuje kot pravica in ki prej ko slej pokonča tudi tistega, ki ga ima v lasti.

3.  Zdravilna moč pokore in odpuščanja
Za stvarstvo je nujno potrebno, da se Božji otroci, ki so postali »nova stvar«, razodenejo: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo« (2 Kor 5,17). S tem lahko tudi stvarstvo »praznuje veliko noč«: odpre se novim nebesom in novi zemlji (prim. Apd 21,1). Pot k veliki noči nas spodbuja, da umijemo svoj obraz in prenovimo svoje krščansko srce ter s pokoro, spreobrnjenjem in odpuščanjem zaživimo vse bogastvo milosti velikonočne skrivnosti.

Ta »neučakanost«, to pričakovanje stvarstva bo našlo svojo dopolnitev, ko se bodo razodeli Božji otroci: ko bodo kristjani in vsi ljudje odločno vstopili v proces spreobrnjenja. Vse stvarstvo je skupaj z nami poklicano, »da se /…/ bo iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Post je zakramentalno znamenje tega spreobrnjenja. Kristjane kliče, da bi velikonočno skrivnost še bolj intenzivno in konkretno utelesili v svoje osebno, družinsko in družbeno življenje, še posebej po postu, molitvi in miloščini.

Postiti se pomeni naučiti se spremeniti svoj odnos do drugih in do ustvarjenih bitij: od skušnjave, da bi nasitili svojo požrešnost, preiti k sposobnosti trpeti zaradi ljubezni, ki lahko zapolni praznino v našem srcu. Moliti, da bi se znali odpovedati čaščenju samozadostnosti in lastnega jaza ter se znali predstaviti kot iskalci Gospoda in njegovega usmiljenja. Dajati miloščino, da bi izstopili iz nespameti živeti in kopičiti vse za nas same v utvari, da si zagotavljamo prihodnost, ki nam ne pripada. Tako bomo ponovno odkrili veselje Božjega načrta za stvarstvo in vsakega od nas, ki je v tem, da ljubimo Boga, svoje brate in sestre in ves svet ter v tej ljubezni najdemo svojo resnično srečo.

Dragi bratje in sestre, štiridesetdnevni »postni čas«, ki ga je Božji Sin preživel v puščavi, ima za svoj cilj, da puščavo stvarstva ponovno spremeni v tisti vrt občestva z Bogom, kakršen je bil pred izvirnim grehom (prim Mr 1,12–13; Iz 51,3). Naj bo naš postni čas hoja po isti poti, da bi povrnili Kristusovo upanje vsemu stvarstvu, »da se bo /…/ iz suženjstva razpadljivosti rešilo v svobodo slave Božjih otrok« (Rim 8,21). Naj ta milostni čas ne izzveni v prazno. Prosimo Boga, da nam pomaga pri resničnem spreobrnjenju. Opustimo egoizem, pogled usmerjen vase, in se obrnimo h Kristusovi veliki noči. Postanimo bližnji bratom in sestram v težavah, delimo z njimi svoje duhovne in materialne dobrine. Tako bomo sprejeli v svoje življenje Kristusovo zmago nad grehom in smrtjo ter v stvarstvo pritegnili njegovo moč, ki preobraža

Prva postna pridiga: »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8)

p. Cantalamessa

»Podelimo si v tem postnem času razmišljanje, ki sem ga začel v adventu o vrstici iz psalma: '' Mojo dušo žeja po Bogu, po živem Bogu'' (Ps 42, 2), bi hotel z vami v tej prvi postni pridigi razmišljati o temeljnem pogoju za 'videti' Boga. Jezus pravi, da je to čistost srca: ''Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali'' (Mt 5,8).« S temi besedami je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa začel prvo letošnjo postno pridigo v kapeli Redemtoris Mater, tokrat brez navzočnosti papeža Frančiška, ki je skupaj s člani rimske kurije do danes opravljal duhovne vaje v Aricci.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Vemo, da imata 'čisto' in 'čistost' v Svetem pismu, kakor tudi v splošni govorici, širok spekter pomenov. Evangelij vztraja pri dveh posebnih področjih, to je iskrenost namenov in čistost obnašanja. Čistosti namenov je nasprotna hinavščina, čistosti obnašanja pa zloraba spolnosti.

Na moralnem področju se z besedo 'čistost' običajno označuje določeno obnašanje na področju spolnosti, v katerega je vtisnjeno spoštovanje Stvarnikove volje in spolnosti pripadajoči namen. Ne moremo drugače vstopiti v stik z Bogom, ki je duh, kakor s svojim duhom. Toda nered, oziroma še slabše iztirjenost na tem področju, ima učinek, ki ga opažajo vsi, da zatemni razum, kot stopala, ko hodijo po mlaki, vzdigujejo blato in skalijo vso vodo. Bog je luč in takšna oseba »sovraži luč«.

Greh nečistosti ne da videti Božjega obličja, ali če ga že, ga čisto iznakazi. Ne kaže ga kot prijatelja, zaveznika in očeta, ampak kot nasprotnika in sovražnika. Mesen človek je poln poželenj, želi si blaga drugih, žene drugih. V takem stanju je zanj Bog tisti, ki mu zapira pot njegovim zlim željam, s tistim odločnim »Ti moraš!«, »Ti ne smeš!« Greh namreč prebudi v srcu človeka to tiho zamero proti Bogu do takšne mere, da če bi bilo odvisno od njega, bi hotel, da Bog ne bi več obstajal.

Ob tej priložnosti pa bi bolj kot pri čistosti obnašanja hotel vztrajati pri drugem pomenu izraza »čisti v srcu«, to je o prakticiranju čistosti oziroma iskrenosti namenov nasprotni nečednosti hinavščine. V tem smislu nas v to usmerja liturgični čas, ki ga živimo. S pepelnično sredo smo začeli postni čas, ko smo ponovno prisluhnili Jezusovim močnim opominom: »Kadar torej daješ miloščino, ne trobi pred seboj, kakor delajo hinavci… In kadar molite, ne bodite kakor hinavci… Kadar se postite, ne bodite kakor čemerni hinavci« (Mt 6,1-18).

Hinavščina

Presenetljivo je, kako je greh hinavščine, ki ga je Jezus v evangelijih najbolj razgaljal, tako malo prisoten v naših rednih spraševanjih vesti. Ker nisem našel v nobenem od njih vprašanja: »Sem bil hinavski?«, sem si ga sam dodal zase in redkokdaj sem šel na naslednje vprašanje »nepoškodovan«. Največje dejanje hinavščine je namreč skrivanje lastne hinavščine. Torej skrivati jo pred sabo in pred drugimi, ker jo je pred Bogom nemogoče. Hinavščina je namreč v veliki meri premagana takrat, ko je priznana. In to je to, kar si bomo zastavili v tej meditaciji in sicer, da bi prepoznali hinavski del, bolj ali manj zavesten, ki je v naših dejanjih.

Resnično in namišljeno človekovo življenje

Človek, kot je napisal Paskal ima dve življenji. Eno je tisto resnično življenje, drugo pa je tisto namišljeno, ki živi v mnenju o sebi ali drugih. Brez počitka delamo na tem, da bi olepšali in ohranili tisto namišljeno in pri tem zanemarjamo tisto resnično. Če imamo kakšno krepost ali zaslugo, se hitro potrudimo, da se razve na takšen ali drugačen način in da tako povečamo s to krepostjo ali zaslugo naše namišljeno bivanje. Pri tem smo celo pripravljeni biti manj mi, da bi kaj dodali k temu, včasih celo vse do tega, da smo podli, da bi le se zdeli krepostni in bi dali življenje, samo da bi ljudje govorili o tem.

15 marec 2019, 12:59

 

Papež med katehezo (1. avg.)

Kateri je moj malik? Odstrani ga in vrzi skozi okno

Po julijskem oddihu papeža Frančiška je bila danes ponovno na vrsti sredina splošna avdienca, ki je potekala v dvorani Pavla VI. Sveti oče je nadaljeval s sklopom katehez o desetih Božjih zapovedih, s katerimi je pričel 13. junija. Danes je bila na vrsti prva zapoved, papež pa je razmišljal predvsem o sodobnem malikovalstvu. Poudaril je, da je prepoznanje svojih malikov začetek milosti, saj nas postavi na pot ljubezni.

Malikovalstvo: težnja, ki ne prizanaša nikomur

Slišali smo prvo zapoved dekaloga: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Dobro se je zaustaviti ob temi malikovalstva, ki je zelo prisotna in aktualna.Zapoved prepoveduje izdelavo malikov ali podob vseh vrst: vse se lahko namreč uporabi kot malik. Govorimo o človeški težnji, ki ne prizanaša ne vernim ne nevernim. Mi kristjani, na primer, se lahko vprašamo: kakšen je resnično moj Bog? Je troedina Ljubezen ali je moja podoba, moj osebni uspeh, morda celo znotraj Cerkve? »Malikovanje se ne tiče samo zgrešenih poganskih kultov. Malikovalstvo ostaja stalna skušnjava vere. Malikovalstvo obstaja v tem, da človek poboži to, kar ni Bog.« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 2113)

Kaj je »bog«? To, kar je v središču življenja

Kaj je »bog« na bivanjski ravni? Je to, kar je v središču lastnega življenja in od česar je odvisno to, kar se dela in misli. Lahko se odrašča v družini, ki se ima za krščansko, vendar pa je v resnici osredotočena na oporne točke, ki  nimajo nič skupnega z evangelijem. Človeško bitje ne živi, ne da bi se na nekaj osredotočilo. Zato svet ponuja »veleblagovnico« malikov, ki so lahko predmeti, podobe, ideje, vloge.

Vedeževanje: malikovalstvo našega časa

Na primer, tudi molitev. Mi moramo moliti Boga, našega Očeta. Spomnim se dogodka, ko sem šel nekoč maševat v eno izmed župnij v Buenos Airesu, zatem pa sem birmoval v drugi župniji, ki je oddaljena en kilometer. Šel sem, peš, in prečkal lep park. Vendar pa je bilo v tistem parku več kot 50 mizic z dvema stoloma, na katerih so drug nasproti drugemu sedeli ljudje. In kaj so delali? Vedeževali so s kartami. Tja so hodili »molit« malika. Namesto da bi molili Boga, ki je previdnost prihodnosti, so hodili tja, da so brali iz kart, da bi videli prihodnost. To je malikovalstvo našega časa. Vprašam vas: kdo izmed vas je že šel, da so mu brali iz kart, da bi videli prihodnost? Kdo izmed vas je šel na primer, da so mu brali z dlani, da bi videli prihodnost, namesto da bi molil Gospoda? To je razlika: Gospod je živ; drugi so maliki, malikovanja, ki jih ne potrebujemo.

Malikovalstvo v treh stopnjah: pogled, ki postane fiksacija

Kako nastaja malikovalstvo? Zapoved opiše stopnje: »Ne delaj si rezane podobe ... ne moli jih in jim ne služi.« (2Mz 20,4-5) Beseda »malik« v grščini izhaja iz glagola »gledati«. Malik je nek »pogled«, ki teži k temu, da postane fiksacija, obsedenost. Malik je v resnici projekcija nas samih v predmetih ali načrtih. To dinamiko na primer uporablja oglaševanje: ne vidim predmeta samega v sebi, ampak zaznam tisti avtomobil, tisti pametni telefon, tisto vlogo – ali druge stvari – kot sredstvo za to, da bi uresničil samega sebe in odgovoril na svoje bistvene potrebe. In to iščem, govorim o tem, mislim na to; ideja, da bi imel tisti predmet ali izpolnil tisti projekt, dosegel tisti položaj, se zdi čudovita pot do sreče, stolp z vrhom do neba (prim. 1Mz 11,1-9) in vse postane podrejeno tistemu cilju.

Maliki zahtevajo človeške žrtve

Potem se vstopi v drugo stopnjo: »Ne priklanjaj se jim.« Maliki zahtevajo neko čaščenje, obred; njim se priklanja in žrtvuje vse. V preteklosti so malikom darovali človeške žrtve, pa tudi danes: za kariero se žrtvuje otroke, tako da se jih zapostavlja ali da se jih preprosto več ne rojeva; lepota zahteva človeške žrtve. Koliko ur pred ogledalom! Nekatere osebe, nekatere ženske – koliko časa porabijo za ličenje? Tudi to je malikovalstvo. Nič slabega ni, če se kdo liči, vendar na normalen način, ne zato, da bi postala boginja. Lepota zahteva človeške žrtve. Slava zahteva žrtvovanje samih sebe, lastne nedolžnosti in pristnosti. Maliki zahtevajo kri. Denar krade življenje in užitek vodi v osamljenost. Ekonomske strukture žrtvujejo človeška življenja za večji dobiček. Pomislimo na toliko ljudi, ki so brez dela. Zakaj? Ker so se podjetniki določenega podjetja odločili, da bodo odpustili, odslovili ljudi, da bi zaslužili več denarja. Malik denarja. Živi se v hinavščini, dela in govori se to, kar drugi pričakujejo, saj to zahteva bog samouveljavitve. Uničijo se življenja, propadejo družine ter se prepušča mlade v roke uničevalnih vzorcev, le zato da bi povečali dobiček. Tudi droga je malik. Koliko mladih si uniči zdravje in celo življenje, ko častijo ta malik droge.

Maliki zasužnjijo

Tukaj pride tretja in najbolj tragična stopnja: »… in jim ne služi,« pravi. Maliki zasužnjijo. Obljubljajo srečo, vendar je ne dajo; in človek se ponovno znajde, da živi za določeno stvar ali vizijo, v primežu samouničevalnega vrtinca, v pričakovanju učinka, ki pa ga nikoli ne dočaka.

Pravi Bog uči ljubiti, daruje svojega Sina

Dragi bratje in sestre, maliki obljubljajo življenje, vendar pa ga v resnici jemljejo. Pravi Bog ne ponuja načrta našega uspeha, ampak uči ljubiti. Pravi Bog ne zahteva otrok, ampak daruje svojega Sina za nas. Maliki prikazujejo prihodnje domnevne dogodke in vodijo k podcenjevanju sedanjosti; pravi Bog uči živeti v stvarnosti vsakega dneva, konkretno, ne z iluzijami za prihodnost: danes, jutri in pojutrišnjem, na poti proti prihodnosti. Konkretnost pravega Boga nasproti neoprijemljivosti malikov.

Prepoznati svoje malike je začetek milosti

Vabim vas, da danes premislite: koliko malikov imam in kateri je moj najljubši malik? Prepoznati svoje malike je namreč začetek milosti in nas postavi na pot ljubezni. Ljubezen je namreč nezdružljiva z malikovalstvom: če nekaj postane absolutno in nedotakljivo, potem je pomembnejše od zakonca, otroka ali prijateljstva.

Navezanost na predmet/idejo nas naredi slepe za ljubezen

Navezanost na nek predmet ali idejo nas naredi slepe za ljubezen. Zato, da bi sledili malikom, maliku, lahko celo zatajimo očeta, mater, otroke, ženo, moža, družino… to, kar je najdragocenejše. Navezanost na nek predmet ali idejo nas naredi slepe za ljubezen. Imejte tole v srcu: maliki nam kradejo ljubezen, maliki nas naredijo slepe za ljubezen in za to, da bi ljubili, je potrebno biti svoboden od kakršnega koli malika.

Kateri je moj malik? Odstrani ga in vrzi skozi okno. Hvala.

 

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale