Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

VABILO:  Zaključna prireditev Slomškovega bralnega priznanja bo v nedeljo, 26.5., po družinski sveti maši v prostorih Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi 1.

 

ŠMARNICE v naši župniji 2019

Šmarničnim razmišljanjem, ki jih bodo pripravljali člani našega oltarnega občestva, bomo lahko prisluhnili zvečer ob 19.00. Dopoldne, med sv. mašo ob 9.00, pa bomo poslušali šmarnično branje, ki ga je pripravila Berta Golob: Misijonar ob Nilu Ignacij Knoblehar. Na Rožniku bodo šmarnice s sv. mašo vsako nedeljo ob 16.00.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.)

 

Papeževa kateheza: Temveč reši nas hudega

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Končno smo tukaj pri sedmi prošnji Očenaša 'Temveč reši nas hudega' (Mt 6,13b).« S temi besedami je papež Frančišek začel katehezo o Očenašu med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra, ki jo je uvedel odlomek iz Prvega pisma apostola Petra: »Ponižajte se pod močno Božjo roko […] Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri« (1Pt 5,6-9).

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

S tem izrazom: (»Temveč reši nas hudega«), tisti ki moli, ne samo prosi, da ne bo zapuščen v času skušnjave, temveč prosi, da bi bil rešen hudega. Izviren grški glagol je zelo močan, saj omenja navzočnost hudiča, ki nas skuša zgrabiti ter ugrizniti (prim. 1Pt 5,8) in od katerega se prosi Boga za osvoboditev. Apostol Peter še pravi, da hodi hudič okoli nas, kakor rjoveč lev, da bi nas požrl, mi pa prosimo Boga, da nas reši.

Krščanska molitev je sinovska in ne otročja

S to dvojno prošnjo »ne zapusti nas« in »reši nas« pride na dan bistvena značilnost krščanske molitve. Jezus uči svoje prijatelje, da postavijo klicanje k Očetu nad vse, še posebej v trenutkih, ko hudič da čutiti svojo grozečo navzočnost. Krščanska molitev namreč ne zapira oči pred življenjem. Je sinovska molitev in ne otročja. Ni tako zelo razvneta z Božjim očetovstvom, da bi pozabila, da je človekova pot posuta s težavami. Če ne bi bilo zadnjih vrstic Očenaša, kako bi lahko molili grešniki, preganjani, obupani, umirajoči? Zadnja prošnja je ravno naša prošnja, ko bomo na robu.

Skrivnost zla

V našem življenju je neko zlo, katerega navzočnost je neizpodbitna. Zgodovinske knjige so mučen katalog o tem, kako je bilo naše bivanje na tem svetu avantura, ki se je pogosto slabo končala. Je skrivnostno zlo, ki zagotovo ni Božje delo, da, ni Božje delo, ki pa po tihem pronica med pore zgodovine. Tiho kakor kača, ki tiho prinaša strup. V kakšnem trenutku se zdi, da je dobil premoč. Nekatere dni se zdi njegova navzočnost bolj jasna od navzočnosti Božjega usmiljenja. V trenutkih obupa je bolj jasna.

Vsi vemo, kaj je skušnjava

Molivec pa ni slepec, saj jasno vidi pred svojimi očmi to tako zagatno zlo, ki je tako zelo v nasprotju s samo skrivnostjo Boga. Opazi ga v naravi, v zgodovini in celo v svojem srcu. Kajti ni nikogar med nami, ki bi lahko rekel, da je brez zla ali vsaj, da ni bil skušan. Vsi mi vemo, kaj je zlo. Vsi vemo, kaj je skušnjava. Vsi mi smo v svojem mesu doživljali skušnjavo ali greh. Toda skušnjavec, ki nas spodbuja: stori to, misli na to, pojdi po tej poti, nas potiska v zlo. Zadnji krik Očenaša je zagnan proti tej tako zajetni plasti zla, saj zajema različne izkušnje: človeško žalovanje, bolečino nedolžnega, suženjstvo, intrumentalizacijo drugega, jok nedolžnih otrok. Vsi ti dogodki protestirajo v srcu človeka in postanejo glas zadnje besede Jezusove molitve.

Jezus v polnosti doživlja to prebodenost z zlom

Ravno v pripovedi Trpljenja dobijo nekateri izrazi Očenaša presunljiv odmev. Jezus pravi: »Aba, Oče, tebi je vse mogoče! Vzemi ta kelih od mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36). Jezus v polnosti doživlja to prebodenost z zlom. Ne samo smrt, ampak smrt na križu. Ne samo osamljenost, ampak zaničevanje in poniževanje. Ne samo zlovoljnost, ampak krutost, besnost proti Njemu. Poglejte kaj je človek: bitje, ki je izbrano za življenje, ki sanja ljubezen in dobroto, ki pa nenehno izpostavlja zlu sebe in sebi podobne do takšne mere, da smo lahko skušani obupati nad človekom.

Jezus se bojuje, da spreobrne zlo

Dragi bratje in sestre, tako je Očenaš podoben simfoniji, ki jo je potrebno izvesti v nas. Kristjan ve, kako obvladujoča je oblast zla, istočasno pa izkuša, kako je Jezus, ki ni nikoli popustil njegovemu laskanju, na naši strani in nam pride na pomoč. Tako nam Jezusova molitev zapušča, kar je od njegove dediščine najdragocenejše: navzočnost Božjega Sina, ki nas je osvobodil zla tako, da se je bojeval, da bi ga spreobrnil. V uri zadnjega boja je Petru zaukazal, naj spravi meč v nožnico, skesanemu razbojniku je zagotovil raj, vsem ljudem okoli njega, ki se niso zavedali tragedije, ki se je vršila, je ponudil besedo miru: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Gospod nam daje mir, odpuščanje

Iz Jezusovega odpuščanja na križu izvira mir, resničen mir prihaja od tam. Dar Vstalega je mir, torej dar, ki nam ga daje Jezus. Poglejte, prvi pozdrav vstalega Jezusa je bil »mir vam bodi«, mir vašim dušam, vašim srcem, vašemu življenju. Gospod nam daje mir, nam daje odpuščanje, toda mi moramo prositi »reši nas hudega«, da ne bomo padli v zlo. To je naše upanje, moč, ki nam jo da Jezus, vstali Jezus, ki je tukaj med nami. Tukaj je in tudi tista moč, ki nam jo da, da gremo naprej ter nam obljublja, da nas bo rešil hudega. Hvala.

 

Papež na Križevem potu v Koloseju: Gospod Jezus, poživi v nas upanje na vstajenje in na tvojo dokončno zmago

Zbrani na tem kraju, kjer je na tisoče ljudi v preteklosti prestalo mučeništvo, da so ostali zvesti Kristusu, hočemo zdaj prehoditi to »žalostno pot« skupaj z vsemi ubogimi, izključenimi iz družbe in novimi križanimi današnje zgodovine, žrtvami naše zaprtosti, oblasti in zakonodaje, slepote in sebičnosti, predvsem pa našega od brezbrižnosti zakrknjenega srca. Slednje je bolezen, za katero zbolimo tudi mi, kristjani. O da bi Kristusov križ, orodje smrti, a tudi novega življenja, ki drži skupaj v objemu nebo in zemljo, sever in jug, vzhod in zahod, razsvetlil vest državljanov, Cerkve, zakonodajalcev in vseh tistih, ki priznavajo, da hodijo za Kristusom, da bo lahko do vseh dospela blagovest o odrešenju.

Molitev papeža Frančiška na koncu križevega pota v Koloseju:

Gospod Jezus, pomagaj nam, da bomo v tvojem križu videli vse križe sveta:
križ ljudi, lačnih kruha in lačnih ljubezni;
križ ljudi, osamljenih in zapuščenih celo od lastnih otrok in sorodnikov;
križ ljudi, žejnih pravičnosti in miru;
križ ljudi, ki nimajo utehe vere;
križ ostarelih, ki se vlečejo pod težo let in samote;
križ migrantov, ki naletijo na vrata, zaprta zaradi strahu, in na srca, v oklepu političnih preračunavanj;
križ malih, ranjenih v njihovi nedolžnosti in njihovi čistosti;
križ človeštva, ki blodi v temi negotovosti in v mraku kulture trenutnega;
križ družin, razcefranih zaradi varanja, zapeljevanja hudega duha ali zaradi morilske lahkotnosti sebičnosti;
križ posvečenih, ki se neutrudno trudijo nositi tvojo luč v svet in se čutijo zavrnjene, zasmehovane in ponižane;
križ posvečenih, ki so na svoji poti pozabili na svojo prvo ljubezen;
križ tvojih otrok, ki verujejo vate in skušajo živeti po tvoji besedi, pa se znajdejo izrinjeni na rob in zavrženi celo od svojih sorodnikov in vrstnikov;
križ naših slabosti, naših hinavščin, naših izdaj, naših grehov in naših številnih prelomljenih obljub;
križ tvoje Cerkve, ki zvesta tvojemu evangeliju z mujo prinaša tvojo ljubezen celo med same krščene;
križ Cerkve, tvoje neveste, ki se nenehno čuti napadena od znotraj in od zunaj;
križ našega skupnega doma, ki resno propada pred našimi sebičnimi očmi, zaslepljenimi od pohlepa in oblastiželjnosti.
Gospod Jezus, poživi v nas upanje na vstajenje in na tvojo dokončno zmago proti slehernemu zlu in vsaki smrti. Amen!

_________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale