Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

Spoštovani obiskovalci spletni strani župnije Marijinega oznanjenja, od 22. nedelje med letom lahko spet redno berete župnijska oznanila in spremljate pestro dogajanje v našem občestvu.

SEZNAM KNJIG za Slomškovo bralno priznanje poglejte TUKAJ, kjer ga lahko tudi natisnete.

Utrinek iz lanske podelitve priznanj.

Papežev kotiček

Papež Frančišek: EVANGELIJ VESELJA

Papež obiskal Marijino svetišče. Mati Usmiljenja nam pravi: »Poišči svojega brata«

Danes popoldan se je papež Frančišek odpravil v vilensko svetišče Matere Usmiljenja. Le-to stoji na kraju, kjer so se v preteklosti nahajala »Vrata jutranje zarje«, ena izmed devetih vrat mestnega obzidja, skozi katera so v središče vodile glavne ulice.

V 17. stoletju so na vsa vrata dodali niše s podobo Jezusa ali Marije. Od takrat je bila na »Vratih jutranje zarje« slika črne Marije, ob kateri se je preko stoletij zgodilo veliko čudežev. Litovci največjega izmed njih prepoznajo v dejstvu, da so med ruskim napadom na mesto, ko je bilo veliko vrat obzidja uničenih, »Vrata jutranje zarje«, in z njimi tudi mesto, vzdržala. Prebivalci so bili prepričani, da je bila prestolnica rešena na Marijino priprošnjo. Marijanska pobožnost je bila posebej v veliko podporo katoličanom v času sovjetskega režima. Sv. Janez Pavel II. je med apostolskim obiskom leta 1993 pri »Vratih jutranje zarje« molil rožni venec. Papež Frančišek pa je danes z verniki v svetišču na tem kraju zmolil tretjo skrivnost veselega dela rožnega venca ter pred tem zbrane nagovoril z naslednjimi besedami:

Božja Mati nam je vedno pripravljena pomagati

Dragi bratje in sestre, smo pred »Vrati jutranje zarje«, pred ostanki obzidja tega mesta, ki je služilo kot obramba pred vsakršno nevarnostjo ter ga je leta 1799 okupatorjeva vojska popolnoma uničila, pustila je le ta vrata: že takrat je bila na njih postavljena podoba »Device Usmiljenja«, svete Božje Matere, ki nam je vedno pripravljena pomagati, nam priti na pomoč.

Mati v vsakem človeku vidi Jezusovo obličje

Že od tistih dni nas je želela naučiti, da se je mogoče braniti ne da bi napadali, da je mogoče biti previdni brez nezdrave potrebe, da nikomur ne bi zaupali. Ta Mati, brez Otroka, vsa v zlatu, je Mati vseh; v vsakem, ki pride sem, vidi to, česar mnogokrat tudi mi sami ne uspemo zaznati: obličje njenega Sina Jezusa, ki je vtisnjeno v naše srce.

Pogledati se v oči in se prepoznati kot bratje

In od trenutka, ko je Jezusova podoba postavljena kakor pečat v vsako človeško srce, imamo priložnost, da se v vsakem možu in ženi srečamo z Bogom. Ko se zapremo vase zaradi strahu pred drugimi, ko gradimo zidove in pregrade, se prikrajšamo za Jezusovo dobro novico, ki vodi zgodovino in življenje drugih. V naši preteklosti smo zgradili preveč utrdb, vendar pa danes čutimo potrebo, da se pogledamo v oči ter se prepoznamo kot bratje, da hodimo skupaj ter z veseljem in mirom izkusimo vrednost bratstva (prim. Veselje evangelija, 87).

Vzpostavljanje točk srečanja in solidarnosti med vsemi

Vsak dan na tem kraju Mater Usmiljenja obišče množica ljudi, ki prihajajo iz mnogih držav: Litovci, Poljaki, Belorusi in Rusi; pravoslavni in katoličani. Danes je to mogoče zaradi lažje komunikacije in svobode gibanja med našimi državami. Kako lepo bi bilo, če bi se temu lažjemu premikanju iz enega kraja v drugega pridružilo tudi lažje vzpostavljanje točk srečanja in solidarnosti med vsemi, da bi mogli darovi, ki smo jih zastonj prejeli, krožiti; da bi mogli izstopati iz samih sebe ter se darovati drugim; da bi tudi mi sprejeli prisotnost in različnost drugih kot dar in bogastvo v našem življenju.
Včasih se zdi, da nas odprtost svetu pelje na področja tekmovalnosti, kjer je »človek človeku volk« in kjer je prostor le za spor, ki nas ločuje, za napetosti, ki nas razjedajo, za sovraštvo in mržnjo, ki nas ne vodita nikamor (prim. Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 71-72).

Mati Usmiljenja nam pravi: Poišči svojega brata

Mati Usmiljenja, kakor vsaka dobra mati, poskuša ponovno združiti družino ter nam na uho pravi: »Poišči svojega brata«. Tako nam odpira vrata k novi zori, k novi jutranji zarji. Vodi nas do praga, kot so bila vrata hudobnega bogataša iz evangelija (prim. Lk 16,19-31). Danes nas čakajo otroci in družine s krvavečimi ranami; niso rane Lazarja iz prilike, ampak Jezusove; so resnične, konkretne in iz njihove bolečine ter temačnosti vpijejo, da bi jim mi prinesli zdravilno luč dejavne ljubezni. Dejavna ljubezen je namreč ključ, ki nam odpre nebeška vrata.

Naj bo Marija vedno Vrata Jutranje Zarje za vso to blagoslovljeno zemljo!

Dragi bratje in sestre, da bi mogli s prečkanjem tega praga izkusiti moč, ki prečiščuje način našega odnosa do drugih; Mati pa naj nam pomaga, da bi mogli na njihove omejenosti in napake gledati z usmiljenjem in ponižnostjo, ne da bi mislili, da smo boljši od drugih (prim. Flp 2,3). Med premišljevanjem skrivnosti rožnega venca jo prosimo, da bi bili skupnost, ki zna oznanjati Jezusa Kristusa, naše upanje, da bi mogli izgraditi domovino, ki bo sposobna sprejeti vse; da bi od Device Matere prejeli darove dialoga in potrpežljivosti, bližine in sprejemanja, ki ljubi, odpušča in ne obsoja (prim. Apostolska spodbuda Veselje evangelija); domovino, ki izbere, da bo gradila mostove in ne zidov, ki ima raje usmiljenje kot sodbo. Naj bo Marija vedno Vrata Jutranje Zarje za vso to blagoslovljeno zemljo!
Dovolimo, da nas ona vodi in zmolimo sedaj eno desetko rožnega venca, zroč tretjo skrivnost veselega dela.      

 

Papež med katehezo (1. avg.)

Kateri je moj malik? Odstrani ga in vrzi skozi okno

Po julijskem oddihu papeža Frančiška je bila danes ponovno na vrsti sredina splošna avdienca, ki je potekala v dvorani Pavla VI. Sveti oče je nadaljeval s sklopom katehez o desetih Božjih zapovedih, s katerimi je pričel 13. junija. Danes je bila na vrsti prva zapoved, papež pa je razmišljal predvsem o sodobnem malikovalstvu. Poudaril je, da je prepoznanje svojih malikov začetek milosti, saj nas postavi na pot ljubezni.

Malikovalstvo: težnja, ki ne prizanaša nikomur

Slišali smo prvo zapoved dekaloga: »Ne imej drugih bogov poleg mene!« Dobro se je zaustaviti ob temi malikovalstva, ki je zelo prisotna in aktualna.Zapoved prepoveduje izdelavo malikov ali podob vseh vrst: vse se lahko namreč uporabi kot malik. Govorimo o človeški težnji, ki ne prizanaša ne vernim ne nevernim. Mi kristjani, na primer, se lahko vprašamo: kakšen je resnično moj Bog? Je troedina Ljubezen ali je moja podoba, moj osebni uspeh, morda celo znotraj Cerkve? »Malikovanje se ne tiče samo zgrešenih poganskih kultov. Malikovalstvo ostaja stalna skušnjava vere. Malikovalstvo obstaja v tem, da človek poboži to, kar ni Bog.« (Katekizem katoliške Cerkve, št. 2113)

Kaj je »bog«? To, kar je v središču življenja

Kaj je »bog« na bivanjski ravni? Je to, kar je v središču lastnega življenja in od česar je odvisno to, kar se dela in misli. Lahko se odrašča v družini, ki se ima za krščansko, vendar pa je v resnici osredotočena na oporne točke, ki  nimajo nič skupnega z evangelijem. Človeško bitje ne živi, ne da bi se na nekaj osredotočilo. Zato svet ponuja »veleblagovnico« malikov, ki so lahko predmeti, podobe, ideje, vloge.

Vedeževanje: malikovalstvo našega časa

Na primer, tudi molitev. Mi moramo moliti Boga, našega Očeta. Spomnim se dogodka, ko sem šel nekoč maševat v eno izmed župnij v Buenos Airesu, zatem pa sem birmoval v drugi župniji, ki je oddaljena en kilometer. Šel sem, peš, in prečkal lep park. Vendar pa je bilo v tistem parku več kot 50 mizic z dvema stoloma, na katerih so drug nasproti drugemu sedeli ljudje. In kaj so delali? Vedeževali so s kartami. Tja so hodili »molit« malika. Namesto da bi molili Boga, ki je previdnost prihodnosti, so hodili tja, da so brali iz kart, da bi videli prihodnost. To je malikovalstvo našega časa. Vprašam vas: kdo izmed vas je že šel, da so mu brali iz kart, da bi videli prihodnost? Kdo izmed vas je šel na primer, da so mu brali z dlani, da bi videli prihodnost, namesto da bi molil Gospoda? To je razlika: Gospod je živ; drugi so maliki, malikovanja, ki jih ne potrebujemo.

Malikovalstvo v treh stopnjah: pogled, ki postane fiksacija

Kako nastaja malikovalstvo? Zapoved opiše stopnje: »Ne delaj si rezane podobe ... ne moli jih in jim ne služi.« (2Mz 20,4-5) Beseda »malik« v grščini izhaja iz glagola »gledati«. Malik je nek »pogled«, ki teži k temu, da postane fiksacija, obsedenost. Malik je v resnici projekcija nas samih v predmetih ali načrtih. To dinamiko na primer uporablja oglaševanje: ne vidim predmeta samega v sebi, ampak zaznam tisti avtomobil, tisti pametni telefon, tisto vlogo – ali druge stvari – kot sredstvo za to, da bi uresničil samega sebe in odgovoril na svoje bistvene potrebe. In to iščem, govorim o tem, mislim na to; ideja, da bi imel tisti predmet ali izpolnil tisti projekt, dosegel tisti položaj, se zdi čudovita pot do sreče, stolp z vrhom do neba (prim. 1Mz 11,1-9) in vse postane podrejeno tistemu cilju.

Maliki zahtevajo človeške žrtve

Potem se vstopi v drugo stopnjo: »Ne priklanjaj se jim.« Maliki zahtevajo neko čaščenje, obred; njim se priklanja in žrtvuje vse. V preteklosti so malikom darovali človeške žrtve, pa tudi danes: za kariero se žrtvuje otroke, tako da se jih zapostavlja ali da se jih preprosto več ne rojeva; lepota zahteva človeške žrtve. Koliko ur pred ogledalom! Nekatere osebe, nekatere ženske – koliko časa porabijo za ličenje? Tudi to je malikovalstvo. Nič slabega ni, če se kdo liči, vendar na normalen način, ne zato, da bi postala boginja. Lepota zahteva človeške žrtve. Slava zahteva žrtvovanje samih sebe, lastne nedolžnosti in pristnosti. Maliki zahtevajo kri. Denar krade življenje in užitek vodi v osamljenost. Ekonomske strukture žrtvujejo človeška življenja za večji dobiček. Pomislimo na toliko ljudi, ki so brez dela. Zakaj? Ker so se podjetniki določenega podjetja odločili, da bodo odpustili, odslovili ljudi, da bi zaslužili več denarja. Malik denarja. Živi se v hinavščini, dela in govori se to, kar drugi pričakujejo, saj to zahteva bog samouveljavitve. Uničijo se življenja, propadejo družine ter se prepušča mlade v roke uničevalnih vzorcev, le zato da bi povečali dobiček. Tudi droga je malik. Koliko mladih si uniči zdravje in celo življenje, ko častijo ta malik droge.

Maliki zasužnjijo

Tukaj pride tretja in najbolj tragična stopnja: »… in jim ne služi,« pravi. Maliki zasužnjijo. Obljubljajo srečo, vendar je ne dajo; in človek se ponovno znajde, da živi za določeno stvar ali vizijo, v primežu samouničevalnega vrtinca, v pričakovanju učinka, ki pa ga nikoli ne dočaka.

Pravi Bog uči ljubiti, daruje svojega Sina

Dragi bratje in sestre, maliki obljubljajo življenje, vendar pa ga v resnici jemljejo. Pravi Bog ne ponuja načrta našega uspeha, ampak uči ljubiti. Pravi Bog ne zahteva otrok, ampak daruje svojega Sina za nas. Maliki prikazujejo prihodnje domnevne dogodke in vodijo k podcenjevanju sedanjosti; pravi Bog uči živeti v stvarnosti vsakega dneva, konkretno, ne z iluzijami za prihodnost: danes, jutri in pojutrišnjem, na poti proti prihodnosti. Konkretnost pravega Boga nasproti neoprijemljivosti malikov.

Prepoznati svoje malike je začetek milosti

Vabim vas, da danes premislite: koliko malikov imam in kateri je moj najljubši malik? Prepoznati svoje malike je namreč začetek milosti in nas postavi na pot ljubezni. Ljubezen je namreč nezdružljiva z malikovalstvom: če nekaj postane absolutno in nedotakljivo, potem je pomembnejše od zakonca, otroka ali prijateljstva.

Navezanost na predmet/idejo nas naredi slepe za ljubezen

Navezanost na nek predmet ali idejo nas naredi slepe za ljubezen. Zato, da bi sledili malikom, maliku, lahko celo zatajimo očeta, mater, otroke, ženo, moža, družino… to, kar je najdragocenejše. Navezanost na nek predmet ali idejo nas naredi slepe za ljubezen. Imejte tole v srcu: maliki nam kradejo ljubezen, maliki nas naredijo slepe za ljubezen in za to, da bi ljubili, je potrebno biti svoboden od kakršnega koli malika.

Kateri je moj malik? Odstrani ga in vrzi skozi okno. Hvala.

 

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale