Sv. Frančišek Asiški Rodil se je leta 1182 v Assisiju v Umbriji očetu Petru Bernardoneju in mami Piki (Ivani) Bourlemont. Oče je bil uspešen trgovec s suknom in je ženo spoznal na trgovski poti v južni Franciji. Pri krstu so mu dali ime Janez Krstnik, vendar ga je oče zaradi simpatij do Francozov že takoj začel klicati Francozek – Francesco. Plemenit značaj je Frančišek dobil po materi, ki je bila uglajenega vedenja, zelo verna in dobra. Prvo izobrazbo je dobil v župnijski šoli sv. Jurija, potem pa se je pridružil očetovim poslom v trgovini. Pri tem ni bil preveč uspešen, saj ni znal varčevati z denarjem. Rad je gostil  prijatelje in bil zaradi veselega značaja in velikodušnosti zelo priljubljen. Ko se je leta 1202 Assisi zapletel v vojno s Peruggio, se je bojev udeležil tudi Frančišek – imel pa je smolo, saj so Peružani zmagali in ga zajeli kot ujetnika. Po dobrem letu se je izčrpan vrnil domov in resno zbolel. Po ozdravljenju je še vedno sanjal o viteški slavi, a že na prvem pohodu v Spoleto je imel skrivnostne sanje. Pred seboj je zagledal mogočen grad, poln orožja in viteških znamenj, hkrati pa je dobil povabilo »Ali bi raje služil služabniku ali Gospodu«? Popolnoma spremenjen se je vrnil v Assisi in začela se je njegova težka pot do popolne podaritve Bogu. Posvetil se je molitvi in premišljevanju, ni več maral prejšnje družbe, začel je streči gobavcem v okolici mesta in velikodušno je razdajal očetov denar. Oče se ni strinjal z novimi sinovimi navadami, zato je zahteval, da se javno odpove dediščini. Vpričo škofa se je Frančišek marca leta 1206 na trgu pred stolnico odpovedal vsem pravicam in to potrdil z nenavadno gesto: slekel se je do golega in očetu vrnil še obleko z besedami, da bo od sedaj lahko bolj  resno molil »Oče naš, ki si v nebesih«. Assisi je bil konec 12. stoletja politično sicer svobodno mesto (osvobodil ga je nemški cesar), a v mestu je bilo čutiti veliko napetost med maiores (plemiči, svobodnjaki) in minores (podložniki in sužnji). Frančišek se je rodil v času oseke uradne Cerkve, ki se je vdajala razkošju in brezskrbnemu življenju in je bila do številnih spokorniških redov in reformnih gibanj zelo zadržana ali jih je celo izobčila (valdenci, humilati, katari).  Od rojstva pa do Frančiškove smrti leta 1226 so se zgodili mnogi pomembni dogodki: 1189 Rihard Levjesrčni postane angleški kralj, začetek 3. križarske vojne 1190 začetek preganjanja Judov v Angliji, umre Friderk Barbarosa, postavljeni mozaiki v          Monrealu na Siciliji 1192 konec 3. križarske vojne 1197 ustanovitev kraljestva Inkov v Peruju 1198 izvoljen papež Inocenc III 1200 temeljni kamen katedrale v Bourgesu, konec majevskega kraljestva in začetek Aztekov 1202 Leonardo Fibonacci objavi knjigo Liber Abacci z indijskim načinom pisanja števil          (arabske števke), začetek 4. križarske vojne (traja 3 leta) 1206 Džingis Kan osvoji Azijo 1209 ustanovitev univerze v Cambridgeu, ustanovitev karmeličanskega reda 1212 temeljni kamen katedrale v Reimsu, bitka pri Las Navasu in s tem konec mavrovskega          gospostva v Španiji 1214 v bitki pri Bouvinesu francoski kralj Filip II premaga angleškega kralja Ivana Brez          Zemlje in njegove evropske zaveznike 1215 ustanovljena univerza v Parizu 1217 začetek 5. križarske vojne (traja 5 let) 1220 temeljni kamen katedrale v Amiensu 1225 rojen sv. Tomaž Akvinski, iznajdba bombažnih tkanin v Španiji 1226 Ludvik IX (sveti) postane francoski kralj, odprtje prelaza sv. Bernarda Ko je nekega dne molil v cerkvi sv. Damjana, je zaslišal besede: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira?« Misleč, da gre za malo cerkvico, se je z vsemi močmi lotil obnove. Popravil je tudi cerkev Marije Angelske (zaradi majhnosti so ji rekli »košček« ali Porciunkula). Ko je v tej cerkvi 24.2.1208 (na god sv. Matija) stregel pri sv. maši, so se ga močno dotaknile besede evangelija: »Pojdite k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. Grede oznanjajte: približalo se je božje kraljestvo. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščujte, hude duhove izganjajte. Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte. Ne jemljite si ne zlata ne srebra ne bakra v svoje pasove, ne torbe ne dveh sukenj, ne obuvala ne palica. Zakaj delavec je vreden svoje hrane.« Našel je to, kar je dve leti iskal: Kristusov apostol mora biti ubog. Preoblekel se je v sivorjavo tuniko s kapuco iz neobdelane volne in šel v župnijsko cerkev sv. Jurija, kjer je imel prvo pridigo: preprosto in prepričljivo. Spodbujal je k pokori in medsebojni ljubezni, hodil okrog in spravljal ljudi med seboj. Po nekaj dneh sta se mu pridružila  prijatelja iz Assisija: bogat trgovec Rober da Quintavalle in pravnik Peter Cattani. Od 16.4.1209 so začeli živeti skupaj v duhu evangelija in ta dan pomeni začetek frančiškanskega reda. Imenovali so se manjši bratje, naselili pa so se v bližini Porcijunule. Pomagali so ljudem na polju, stregli gobavcem, molili, pridigali. Za svoje delo niso hoteli sprejeti denarja ampak le hrano, ki so jo potrebovali. Število bratov je kmalu naraslo na enajst, zato je Frančišek napisal pravila reda oz. Vodilo. Z brati je odšel v Rim k papežu Inocencu II, da bi mu potrdil Vodilo. Inocenc III (1198-1216) je želel obnoviti Cerkev in jo očistiti slabosti svetne oblasti, zato je izkoristil priložnost in potrdil Vodilo. Frančišek je postal vrhovni predstojnik reda in bil malo kasneje posvečen v diakona, duhovnik pa ni postal, ker se je imel za nevrednega  te službe. Red je imel hude zahteve: ne le, da noben brat ni smel imeti nobene lastnine, tudi samostani in redovne družine ne. Frančišek je bil bratom v vsem zgled: bil je strog in dosleden do sebe, pa tudi v zahtevah do drugih. Frančišek je bil prvi redovni ustanovitelj, ki je v svoj program sprejel tudi apostolat med pogani: njegovi bratje so evangelij oznanjali v Italiji, Nemčiji, Španiji, in Angliji, v Sveti deželi in Afriki. Sam je skušal spreobrniti celo turškega sultana Malek-al-Kamila. Frančišek je velikokrat pridigal v stolnici v Assisiju. Tam ga je slišala plemkinja Klara Offreducio (1194-1253) in sklenila živeti po njegovem vzoru. Leta 1212 je odklonila poroko in zbežala od doma v Frančiškovo bratsko skupnost. Frančišek ji je napisal pravila življenja, kar pomeni začetek drugega reda ali reda klaris. Sv. Klara je bila zelo močna osebnost in je dosegla pri papežu, da zanjo niso veljala pravila benediktincev, ampak ji je papež Inocenc IV leta 1247 dovolil približevanje Frančiškovi duhovnosti. V svoji upornosti je Klara dosegla, da ji je papež Urban IV leta 1263 potrdil Prvo vodilo in privilegij najvišjega uboštva. Uradna Cerkev se dolgo ni strinjala z radikalnim uboštvom sv. Klare. Način življenja klaris pa je bil tako privlačen, da je bilo leta 1228  (samo 16 let po ustanovitvi reda) ustanovljenih že 36 samostanov (samo trije izmed njih pa so sprejeli privilegij popolnega uboštva – sv. Damijan v Assisiju, Perugia, Firenze).  Pri nas sta danes dva samostana klaris; eden v Nazarjih in drugi v Dolnicah pri Ljubljani. Frančiškovemu zgledu življenja po evangeliju pa je želelo slediti tudi veliko poročenih moških in žensk (predvsem meščani Greccia, kjer je Frančišek postavil prve žive jaslice), zato je zanje ustanovil tretji red (pri nas bolj po krivem slabšalno znan po tretjerednicah oz. tercialkah). Leta 1289 je tretji uradno priznal papež Nikolaj IV, hkrati s tem je bilo sprejeto vodilo življenja in odvrnjen sum krivoverstva. Frančiškov radikalen odnos do lastnine oz. uboštva  je v redu počasi pripeljal do burnih debat. Tako so se leta 1250 od stroge oblike frančiškanske ubožnosti ločili minoriti ali konventualci, ki so želeli bivati v samostanih in imeti bolj urejeno življenje. Uradno dovoljenje za novo obliko redovnega življenja so dobili od papeža Inocenca IV.  Pri nas so znani že v 13. stoletju na Ptuju, v Piranu in Kopru. Ločitev od ubožnega življenja je red zanihala v drugo smer in nekaterim redovnikom se je novo življenje zdelo premalo ubožno – leta 1517 je nastala nova veja kapucini ali observanti. Uradno jih je leta 1428 potrdil papež Klemen VII. Na Slovenskem so bili v 17. stoletju najštevilčnejši red in predvsem znani kot pridigarji - v Škofji Loki in  pri Svetem Križu na Vipavskem (Janez Svetokriški). Danes  v Sloveniji delujejo vse tri veje manjših bratov: kapucini, minoriti in frančiškani in to v vseh krajih, kjer so bili njihovi samostani ustanovljeni že pred stoletji, nekateri samostani pa so mlajši. Manjši bratje živijo v bratstvih (najmanj po dva), vodja reda je provincialni minister, ki mu pomaga definitorij (svet 6 bratov). Njihova ureditev je zelo demokratična. Provincialnega ministra in definitorje volijo vsi posvečeni bratje, pripravniki in neposvečeni bratje imajo tudi določeno število glasov. Ko je izvoljen provincial, skupaj z definitorji izpelje premestitve oz. namestitve bratov po posameznih samostanih. Po vrnitvi iz apostolskega potovanja po Sveti deželi in obisku pri sultanu se je Frančišek vedno bolj umikal zunanjemu življenju. Vodstvo reda je prepustil namestnikoma bratu Petru in bratu Eliju, hkrati je ustanovil prvo bogoslovno šolo v Bologni s profesorjem bratom Antonom – čutil je namreč, da se morajo bratje bolj izobraziti v sv. Pismu. Avgusta 1224 se je umaknil na goro Laverno,  v eno od svojih priljubljenih samotišč, kjer je veliko molil in premišljeval Kristusovo trpljenje. Ko je na praznik Povišanja sv. Križa zjutraj molil, si je močno želel podoživeti Kristusovo trpljenje – samo tako bi bil lahko še bližje svojemu Gospodu. Takrat je zagledal podobo angela, ki se mu je bližal z neba. Ko je prišel dovolj blizu, je Frančišek v njem spoznal Križanega. Pri tem je občutil občudovanje, veselje in žalost ter sočutje s Kristusom. Obenem je dobil notranje razodetje, da ga telesno trpljenje ne bo napravilo podobnega Kristusu, ampak le ljubezen do njega. Po tem izkustvu so se Frančišku na rokah in nogah pojavile rane – stigme, ki jih je imel do smrti. Konec septembra se je Frančišek ves bolan vrnil v Assisi. Bolele so ga rane, bil je skoraj slep, imel je tudi težave z želodcem in jetri. Po srednjeveškem zdravljenju oči z razbeljenim železom se je njegovo zdravstveno stanje še poslabšalo. V tem času je zapel namenito Sončno pesem, v kateri vse stvari imenuje svoje sestre in brate. Ko je začutil, da se bliža konec zemeljskega življenja, je prosil brate, da so ga prenesli v Porcijunkulo in ga položili na gola tla. Vse zbrane brate je rotil naj ostanejo zvesti Bogu, Vodilu in uboštvu. V noči od 3. na 4. oktober leta 1226 je izdihnil, star le 44 let. Niti dve leti kasneje, 16. julija 1228 ga je papež Gregor IX na veliki slovesnosti v Assisiju razglasil za svetnika. Na papeževo željo je brat Elija dal sezidati mogočno cerkev in leta 1230 so vanjo prenesli Frančiškovo truplo. Sv. Frančišek je še danes eden najbolj priljubljenih svetnikov, ker je v resnici svetnik za vse čase. Njegov aduti so pristno razumevanje evangelija brez posrednikov, nenavezanost na imeje in velika ljubezen do ljudi in narave, zato je tudi zavetnik naravovarstvenikov. Še danes je lahko vzor vsem cerkvenim reformatorjem, saj je vedno zajemal prav pri izviru. (PaG)   Sončna pesem Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, Tebi hvala, slava In čast in ves blagoslov. Tebi, najvišji, edinemu pristoji In nihče ni vreden Tebe imenovati.   Hvaljen moj Gospod, Z vsemi tvojimi stvarmi, Posebno s soncem, velikim bratom, Ki  razsvetljuje dneve in nas. Lepo je In v velikem sijaju žari. Tebe, najvišji, odseva.   Hvaljen, moj Gospod, V bratu večeru in zvezdah; Ustvaril si jih na nebu Jasne, dragocene in lepe.   Hvaljen, moj Gospod, V bratu vetru in zraku, V oblačnem in jasnem, Sploh v vsakem vremenu, S katerim ohranjaš svoje stvari.   Hvaljen, moj Gospod V naši sestri vodi; Mnogo koristi Ponižne, dobra in čista.   Hvaljen, moj Gospod V našem bratu ognju, V katerem nam noč razsvetljuješ. Le je in vesel In krepek in močan.   Hvaljen, moj Gospod, V naši sestri zemlji, Ki kakor mati nas hrani In nam gospodinji, In prinaša različno sadje In pisane rože z zelenjem.   Hvaljen, moj Gospod, V onih, Ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo In prenašajo slabost in trpljenje. Blagor njim, ki ostanejo v miru, Zakaj ti, najvišji, jih boš kronal.   Hvaljen, moj Gospod V naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, Ki umrjejo v smrtnem grehu, A blagor njim, ki počivajo V tvoji najsvetejši volji, Zakaj draga smrt Jim ne bo mogla storiti žalega.   Hvalite in poveličujte mojega Gospoda In zahvaljujte se mu In služite mu V veliki ponižnosti.  http://www.marijino-oznanjenje.si/index.php/content/display/37