Preskoči na vsebino
nalagam novice...

 

POSTNI ČAS

Bratje, namesto Kristusa smo poslani, kakor da Bog opominja po nas. Prosimo v imenu Kristusa: Spravite se z Bogom! Njega, ki ni poznal greha, je za nas storil nosivca greha, da bi mi po njem postali Božja pravičnost. Kot sodelavci vas pa tudi opominjamo, da Božje milosti ne prejemate nepridoma. Pravi namreč: »Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal.« Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve! (2 Kor 5,20-6,2)

Postni čas 40 dni je čas notranje priprave na obhajanje Kristusove smrti in vstajenja in se je začel s pepelnično sredo. Z obredom pepeljenja in ob duhovnikovih besedah “Spreobrni se in veruj evangeliju!” ali  “Spominjaj se, da si prah in da se v prah povrneš!” smo se spomnili, da nosimo vsvoje življenje v krhkih posodah, da smo ranljivi in grešni. Da je naše zadnje prebivališče v nebesih. 

V postnem času se trudimo za tri cilje: molitev, post in dobra dela. Vsak si lahko sam določi post v obliki pridrževanja pri, hrani, pijači in drugih materialnih dobrinah; lahko pa tudi pri govorjenju, uprabi elektronskih naprav ipd. Pri dobrih delih lahko začnemo z nasmehom, darovanju prostega časa, pa tudi pri darovanju denarja v dober namen. Vse to naj povezuje molitev kot zahvala za vse, kar imamo; za vse kar smo. Vse naše življenje in delo podarimo dobremu Očetu.

 

OBVESTILO in VABILO

V  ponedeljek, 4. marec 2024, se je začel nov cikel priprave na prejem zakramentov (katehumenat) in potem vsak ponedeljek ob 19 h v Slomškovi učilnici. Vodi p. Pavle, lahko se še prijavite.

 

5. postna - tiha nedelja (papeška)

Jezus je za razumevanje svojega učenja zajemal primere iz kmečkega življenja. Evangelij je poln prilik, podob in namigov iz poljedelstva, s katerim se je ukvarjala večina ljudi. Jezus spregovori o sejalcu, o delu na polju, o žetvi, o vinu, olju, smokvi, trti, trgatvi … o vsem. Toda Jezus se ne ustavlja preprosto ob poljedelstvu. Podoba pšeničnega zrna mu služi za posredovanje pomembnega nauka, ki najprej osvetljuje njegovo osebno zgodbo, potem pa tudi življenje njegovih apostolov.

Pšenično zrno je predvsem Jezus sam. Kakor pšenično zrno je tudi on sam padel v trpljenje in smrt, spet vzklil in obrodil sad v svojem vstajenju. »Obilen sad«, ki ga je dal, je Cerkev, ki se je rodila iz njegove smrti; to je njegovo skrivnostno telo. Po krstu smo s Kristusom en sam klas; sv. Pavel pravi »en sam kruh« (prim. 1 Kor 10,17). Kruh, ki ga posvečujemo na naših oltarjih in ga prejemamo v evharistiji, v njegovi moči prihaja iz Jezusa, ki je pšenično zrno, padlo v zemljo.

Ta zgodba o drobnem pšeničnem zrnu nam po drugi strani pomaga razumeti sebe in smisel našega bivanja: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil in kdor izgubi svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12,25; prim. Mt 16,25).

 

Poslanica papža Frančiška za letošnji postni čas:  ► BERITE TU

 

Utrinek iz letošnjega drugega srečanja mladih bralcev za Slomškovo bralno priznanje

V nedeljo, 11. februarja, smo v okviru pogovornih srečanj za Slomškovo bralno priznanje ponovno gostili umetnostno zgodovinarko dr. Vesno Kamin Kajfež, arheologa in poznavalca Egipta 19. stoletja mag. Tomislava Kajfeža ter radovednega sedmošolca Jurija iz naše župnije. Predstavili so nam novo dokumentarno slikanico VITEZ MED PIRAMIDAMI. Govori o življenju  vipavskega rojaka, Antona Lavrina, ki mu je plemiški naziv podelil avstrijski cesar Ferdinand I. V Prešernovem času - v prvi polovici 19. stoletja je služboval kot avstrijski generalni konzul v Egiptu. Postal je zbiratelj starin in prvi Slovenec, ki je raziskoval starodavne civilizacije ob Nilu. Po njegovi zaslugi imamo tudi v Sloveniji nekaj imenitnih staroegipčanskih spomenikov. Večina njegove obsežne zbirke je razstavljena v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju. Že za časa svojega življenja je želel najdbe deliti s svojimi slovenskimi rojaki, da bi se seznanili s takrat še zelo skrivnostno deželo piramid in faraonov, kar v tistem času ni bilo preprosto. Nekaj predmetov, med drugim tudi staroegipčansko mumijo, je poslal takratnemu Kranjskemu deželnemu muzeju v Ljubljani, v rodno Vipavo pa dva izjemno redka staroegipčanska kamnita sarkofaga (na svetu jih je ohranjenih samo šest), ki ju lahko danes občudujemo na vipavskem pokopališču in sta postala zadnji prebivališči njegovih staršev in enega od njegovih sinov. Tudi ta slikanica je opremljena s čudovitimi akvareli priznanega slovenskega ilustratorja Jureta Engelsbergerja. Vredno branja in občudovanja.  V nastajanju je pa že tretja knjiga.

Polona Pečovnik Kopač

 

Knjižnica in muzej z galerijo sta odprta vse dni v tednu, od ponedeljka do nedelje, med 11. in 18. uro. 

Vstop je skozi porto (samostansko prodajalno), kjer se je mogoče oskrbeti z vstopnicami. 

Za več informacij glede obiska skupin, mecenstva ali najema prostora pišite na: bibliotheca.lj@ofm.si.

 

Spoštovani obiskovalci spletnih strani naše župnije: 

♦  na spodnji povezavi lahko spremljate svete maše preko radia Ognjišče:  POVEZAVA.

♦  ali  preko YouTube kanala  VIDEO.

 

Slomškovo bralno priznanje v šolskem letu 2023/2024

Dragi mladi bralci, spoštovani starši!

Slomškovo bralno priznanje naše župnije vabi k vpisu vse otroke, ki imajo radi knjige in branje !

Starši svoje otroke prijavite na naš elektronski naslov: marijino.oznanjenje.sbp@gmail.com.

Spisek knjig za branje za vse tri triade za šolsko leto 2023-24 lahko pogledate v zavihku Verouk/Slomškovo priznanje in izberete želene knjige.

Štiri nedeljska srečanja po družinski sveti maši v Frančiškovi dvorani bodo

19. novembra 2023,  11. februarja 2024, 21. aprila 2024 in zaključna prireditev 12. maja 2024.

   

 

 

Na Rožniku ne bo sv. maše do naslednje pomladi z izjemo za polnočnico.

 

MOLIMO ZA MIR V UKRAJINI IN SVETI DEŽELI

Mašne namene lahko sporočite oz. se dogovorite za datum maše tudi  po telefonu (01 242 93 00) ali e-pošti (lj.center@ofm.si). in svoj mašni dar (23,00 eur) nakažete na

TRR (Frančiškanski samostan Ljubljana Center, Prešernov trg 4, 1000 Ljubljana; koda namena: CHAR; namen: dar za mašo; sklic: 00 datum): SI56 0201 0009 2354 830

MIR in DOBRO!

 

OBVESTILO KARITAS

Brezplačno je mogoče koristiti pravno svetovanje.  Zainteresirani pišite na elektronski naslov:  franjo.martinec@siol.net .

Poročilo o delu župnijske KARITAS v letu 2022 lako preberete TU.

 

Papežev kotiček

► Papež Frančišek:  PATRIS CORDE (Leto sv. Jožefa)

► EVANGELIJ VESELJA  in  RADOST LJUBEZNI  (preberite apostolski spodbudi)

  (Besedilo je v PDF formatu in ga lahko natisnete.

►Tu si lahko preberete apostolsko pismo papeža Frančiška za nedeljo sv. Pisma. 

Papeževo pismo zakoncem: En "midva" v občestvu ljubezni z Jezusom

Na praznik svete družine se je papež na zakonce obrnil s pismom, v katerem jih spodbuja, naj živijo poslanstvo, ki jim ga je zaupal Jezus. "Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega, a varnega čolna po včasih razburkanem morju. Jezus je po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave."

Pismo zakoncem, ki ga je papež napisal v okviru leta družine Amoris laetitia, je izraz njegove »bližine in naklonjenosti«, je njegovo »božično darilo« zakoncem, kot je dejal med opoldanskim nagovorom na praznik svete družine, 26. decembra 2021, ko je pismo tudi podpisal.

Leto družine Amoris laetitia se je začelo 19. marca letos, ob peti obletnici izdaje posinodalne apostolske spodbude o ljubezni v družini, in se bo sklenilo 26. junija 2022, ob 10. svetovnem srečanju družin, ki bo potekalo v Rimu. Sedaj se sveti oče na zakonce obrača še s pismom ter se želi »s ponižnostjo, naklonjenostjo in sprejemanjem približati vsaki osebi, vsakemu zakonskemu paru in vsaki družini v razmerah, v katerih živi«, še posebej v tem težkem času pandemije. Kot zapiše, »smo doživeli negotovost, osamljenost in izgubo ljubljene osebe« ter »bili prisiljeni zapustiti svojo gotovost, svoj prostor "nadzora", svoje načine delovanja, svoje ambicije, da bi se zanimali ne le za dobro svoje družine, temveč tudi za dobro družbe, ki je prav tako odvisna od našega osebnega ravnanja«.

Zapustita svojo deželo. Nista sama!

Kakor Abraham, ki je zapustil svojo deželo in se podal v neznano, »vsak zakonec zapusti svojo deželo v trenutku, ko začuti poklicanost v zakonsko ljubezen in se odloči brez zadržkov darovati se drugemu«. »Tako zaroka že pomeni, da je treba zapustiti svojo deželo, saj je treba skupaj prehoditi pot, ki vodi k poroki. Različne življenjske situacije – minevanje dni, prihod otrok, delo, bolezen – so okoliščine, v katerih medsebojna zveza predpostavlja, da vsak opusti svoje navade, gotovosti, mirne prostore in se poda proti deželi, ki jo obljublja Bog: biti dva v Kristusu, dva v enem. Eno življenje, en "midva" v občestvu ljubezni z Jezusom, ki je živ in navzoč v vsakem trenutku vajinega življenja. Bog vaju spremlja in brezpogojno ljubi. Nista sama!«

Otroci so vedno dar

Papež izpostavi, da otroci starše pozorno opazujejo in v njih iščejo »pričevanje o močni in zanesljivi ljubezni«. »Otroci so vedno dar, spremenijo zgodovino vsake družine. Žejni so ljubezni, priznanja, spoštovanja in zaupanja. Očetovstvo in materinstvo vas kličeta k rodovitnosti, da bi svojim otrokom dali veselje ob spoznanju, da so Božji otroci, otroci Očeta, ki jih od prvega trenutka nežno ljubi in jih vsak dan vodi za roko. To odkritje lahko vašim otrokom omogoči vero in sposobnost zaupanja v Boga.«

Prvo vzgojno okolje vedno ostaja družina, v majhnih dejanjih, ki so zgovornejša od besed, poudarja papež. »Vzgajati pomeni predvsem spremljati procese rasti, biti prisotni na različne načine, da se otroci lahko v vsakem trenutku zanesejo na svoje starše. Vzgojitelj je oseba, ki "rojeva" v duhovnem smislu, predvsem pa "tvega" z vzpostavljanjem odnosa. Pomembno je, da kot očetje in matere vstopate v odnos z otroki na podlagi avtoritete, ki se dosega iz dneva v dan. Potrebujejo varnost, ki jim bo pomagala doživeti zaupanje vase, v lepoto njihovega življenja, v gotovost, da niso nikoli sami, naj se zgodi karkoli.«

Družina kot graditeljica mostov med generacijami

Zakonci so spodbujeni, naj aktivno sodelujejo v Cerkvi, predvsem v družinski pastorali. Družina je temeljna celica družbe in zakon je »dejansko načrt izgradnje kulture srečanja«. »Zato je pred družine postavljen izziv, da gradijo mostove med generacijami in posredujejo vrednote, ki gradijo človeštvo. Potrebna je nova ustvarjalnost, da bi v sedanjih  izzivih izrazili vrednote, ki nas oblikujejo kot ljudstvo v naših družbah in v Cerkvi, Božjem ljudstvu.«

Jezus je z vama v čolnu

»Poklicanost v zakon je poklicanost h krmarjenju nestabilnega čolna – a varnega zaradi resničnosti zakramenta – po včasih razburkanem morju,« nadaljuje sveti oče. Kolikokrat bi zakonci želeli reči ali celo zakričati: »Učitelj, ti ni mar, da smo izgubljeni?« »Ne pozabimo, da je Jezus po zakramentu zakonske zveze navzoč v tem čolnu. Skrbi za vas, ves čas je z vami, v zibanju čolna, ki ga premetavajo vode. Pomembno je, da skupaj uperite pogled v Jezusa. Le tako boste imeli mir, premagali boste konflikte in našli rešitve za mnoge vaše težave. Ne zato, ker bi izginili, ampak zato, ker jih boste videli z drugega vidika.«

Ni lahko biti ves čas skupaj

Sveti oče ne pozabi na »težave in priložnosti, ki so jih družine živele v tem času pandemije«. Več skupaj preživetega časa je bila edinstvena priložnost za pogovor v družini, kar pa je seveda zahtevalo tudi veliko potrpežljivosti. »Ni lahko biti skupaj ves dan, ko je v isti hiši treba delati, se učiti, se razvedriti in počivati. Ne dopustite, da bi zmagala utrujenost; moč ljubezni vas dela sposobne gledati bolj na druge – na zakonca, na otroke – kot na svoj napor.«

Če bo ljubezen navdihovala njihova dejanja in odločitve, biti skupaj ne bo pokora, ampak zavetje sredi nevihte. »Naj je družina kraj sprejemanja in razumevanja,« spodbuja papež in zakonce vabi, naj v srcu hranijo tri besede, ki jih je svetoval že velikokrat: smem, hvala in oprosti. In ko pride do konflikta, »nikoli končati dneva, ne da bi se prej pomirili«. »Naj vaju ni sram skupaj poklekniti pred Jezusa v evharistiji, da bi našla trenutke miru in pogled, ki je poln nežnosti in dobrote. Ali pa primi za roko drugega, ko je nekoliko jezen, ter mu izsili zarotniški nasmeh. Morda zvečer pred spanjem skupaj glasno izrečeta kratko molitev z Jezusom, ki je navzoč med vama.«

Ko zveza razpade

A svojo bližino in naklonjenost sveti oče izrazi tudi vsem parom, ki jim je bilo zelo težko živeti skupaj v času karantene. Že obstoječi problemi so se še zaostrili, kar je povzročilo konflikte, ki so v mnogih primerih postali skoraj neznosni. Pri mnogih je celo prišlo do razpada razmerja, v katerem se je pokazala kriza, ki je niso znali ali mogli premagati. »Razpad zakonske zveze povzroči veliko trpljenja zaradi neuresničenih pričakovanj; pomanjkanje razumevanja povzroči prepire in rane, ki jih ni lahko premagati. Tudi otrokom ni prihranjena bolečina, ko vidijo, da njihovi starši niso več skupaj. Tudi v teh primerih ne prenehajte iskati pomoči, da bi lahko nekako premagali konflikte in ne povzročili nadaljnjega trpljenja med vami in vašim otrokom. Gospod Jezus vas bo v svojem neskončnem usmiljenju navdihnil, da boste sredi številnih težav in žalosti šli dalje. Ne nehajte ga klicati in v njem iskati zatočišče, luč na poti, v skupnosti pa očetovski dom, kjer je prostor za vsakega človeka z njegovim težkim življenjem.«

»Ne pozabite, da odpuščanje ozdravi vsako rano,« nadaljuje Frančišek. »Odpuščanje drug drugemu je rezultat notranje odločitve, ki zori v molitvi, v odnosu z Bogom, je dar, ki izvira iz milosti, s katero Kristus napolni zakonca, ko mu dovolita delovati, ko se obrneta nanj. Kristus "prebiva" v vajinem zakonu in čaka, da mu odpreta svoji srci, da vaju bo lahko podpiral z močjo svoje ljubezni, tako kot učence v čolnu. Naša človeška ljubezen je slabotna, potrebuje moč Jezusove zveste ljubezni. Z njim lahko zares zgradita "hišo na skali" (Mt 7,24).«

Tvoj zakonec potrebuje tvoj nasmeh

Papež Frančišek se ob koncu pisma obrne še na zaročence in jih spodbudi, naj vedno zaupajo v Božjo previdnost, ter spomni na stare starše, ki so živi spomin človeštva. Sklene s prošnjo k svetemu Jožefu in Mariji: »Naj sveti Jožef v vseh družinah navdihuje ustvarjalni pogum, ki je tako potreben v tej spreminjajoči se dobi, ki jo živimo, in naj Devica Marija v vašem zakonskem življenju spremlja rast kulture srečanja, ki je tako nujna za premagovanje težav in nasprotij, ki zaznamujejo naš čas. Številni izzivi ne morejo oropati veselja tistih, ki vedo, da hodijo z Gospodom. Intenzivno živite svojo poklicanost. Ne dovolite, da žalost spremeni vaše obraze. Vaš zakonec potrebuje vaš nasmeh. Vaši otroci potrebujejo vaše spodbudne poglede. Pastirji in druge družine potrebujejo vašo navzočnost in vaše veselje: veselje, ki prihaja od Gospoda!«

 

Papež Frančišek: Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti

»Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes obhajamo Sveto Družino iz Nazareta. Bog je izbral ponižno in preprosto družino, da je prišel med nas. Zrimo lepoto te skrivnosti ter poudarimo dva konkretna vidika za naše družine.« S temi besedami je papež Frančišek začel opoldanski nagovor z okna apostolske palače na Trgu sv. Petra na prvo nedeljo po božiču ali nedeljo Svete Družine.

Prvi: družina je zgodovina, iz katere izhajamo. Vsakdo med nami ima lastno zgodovino. Nihče se ni rodil magično, s čarobno paličico. Vsakdo ima svojo zgodovino in družina ima svojo zgodovino, iz katere izhajamo. Evangelij današnjega bogoslužja nas spominja, da je tudi Jezus sin zgodovine neke družine. Vidimo ga, kako z Marijo in Jožefom za veliko noč potuje v Jeruzalem. Potem povzroči skrbi mami in očetu, ki ga ne najdeta; ko ga najdeta, se z njima vrne domov (prim. Lk 2,41-52). Lepo je videti Jezusa, vključenega v splet družinske ljubezni, ki se rodi in raste v objemu in skrbi svojih. To je pomembno tudi za nas. Prihajamo iz neke zgodovine, stkane iz vezi ljubezni. Oseba, kakršna smo danes, se ne rodi toliko iz materialnih dobrin, ki smo jih uživali, ampak iz ljubezni, ki smo jo prejeli, iz ljubezni znotraj družine. Morda nismo bili rojeni v izjemni družini brez težav, a to je naša zgodovina, vsakdo mora misliti na svojo zgodovino, to so naše korenine. Če jih porežemo, se življenje posuši! Bog nas ni ustvaril, da bi bili osamljeni vojskovodje, ampak da bi hodili skupaj. Zahvalimo se mu in molimo za naše družine. Bog misli na nas in želi, da smo skupaj: hvaležni, združeni, sposobni varovati korenine. Misliti moramo na to, na lastno zgodovino.

Drugi vidik: biti družina, se učimo vsak dan. V evangeliju vidimo, da tudi v Sveti Družini ni vedno vse dobro. Pridejo nepričakovane težave, tesnoba, trpljenje. Svete Družine s pobožnih podobic ni. Marija in Jožef izgubita Jezusa in ga v stiski iščeta ter ga po treh dneh najdeta. Ne razumeta ga, ko sedi med učitelji v Templju in jima odgovori, da mora skrbeti za to, kar je njegovega Očeta. Potrebujeta čas, da se naučita spoznavati svojega otroka. Tako je tudi z nami: vsak dan se moramo v družini učiti poslušati se in razumeti drug drugega, hoditi skupaj ter se soočati s konflikti in težavami. To je vsakodnevni izziv, ki ga premagamo s pravim odnosom,  z majhnimi pozornostmi, s preprostimi gestami, ko skrbimo za podrobnosti v naših odnosih. To nam zelo pomaga za pogovor v družini. Pogovor za mizo, pogovor med staršema in otroci, pogovor med brati in sestrami nam pomaga živeti to družinsko korenino, ki izhaja od starih staršev, iz pogovora s starimi starši.

Toda kako naj to storimo? Poglejmo Marijo, ki v današnjem evangeliju reče Jezusu: »Tvoj oče in jaz sva te iskala« (v. 48). Tvoj oče in jaz, ne jaz in tvoj oče: pred jazom je ti! Naučimo se tega: pred jazom je ti. V mojem jeziku je pridevnik za ljudi, ki najprej rečejo jaz in potem ti. »Jaz, meni in z mano in zame ter moj profit.« Takšni so ti ljudje, najprej jaz in potem ti. Ne, v Sveti družini je naprej ti in potem jaz.

Da bi ohranili harmonijo v družini, se je treba boriti proti diktaturi jaza. Nevarno je, ko se jaz napihuje, kadar drug drugemu očitamo napake, namesto da bi se poslušali; kadar se zapičimo v svoje potrebe, namesto da bi skrbeli za druge; kadar se izoliramo z mobilnim telefonom. Žalostno je videti družino pri kosilu vsakega s svojim mobilnim telefonom, ne da bi se pogovarjali. Vsakdo se pogovarja s svojim telefonom. Kadar drug drugega obtožujemo, ko stalno ponavljamo običajne fraze in uprizarjamo že videno komedijo, v kateri hoče vsak imeti prav, na koncu pa zavlada leden molk. Ostra tišina po družinski razpravi.
Žalostno je to, zelo žalostno. Ponavljam nasvet: zvečer se po vsem pomirite. Nikoli ne pojdite spat, ne da bi sklenili mir, sicer bo naslednji dan »hladna vojna«! In ta je zelo nevarna, saj se bo ponovno začela zgodba z očitki, zgodba z zamerami. Kolikokrat se žal med domačimi zidovi iz predolgih tišin in nezdravljene sebičnosti rodijo in rastejo konflikti! Včasih pride celo do fizičnega in moralnega nasilja. To ruši harmonijo in ubija družino. Spreobrnimo se od jaz k ti. To, kar je v družini najpomembnejše, si ti. In prosim vas, vsak dan molite malo skupaj, da boste prosili Boga za dar miru v družini. In vsi – starši, otroci, Cerkev, civilna družba – si prizadevajmo, da bomo podpirali, branili in varovali družino, ki je naš zaklad! Devica Marija, Jožefova nevesta in Jezusova mama, naj varuje naše družine.

......

O prosilni molitvi: z nežnostjo molimo drug za drugega

Ko molimo smo namreč uglašeni z Božjim usmiljenjem. Kdor moli, vrata svojega srca vedno pusti na stežaj odprta: za vse – za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti. Gre za to, da se na druge gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovim sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Svetopisemski odlomek: Ef 6,18-20

»Ob vsaki priložnosti molíte v duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami. V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete. Molíte tudi zame, da mi bo dan govor, ko bom odpiral usta, tako da bom neustrašeno oznanil skrivnost evangelija, za katerega opravljam poslanstvo v verigah, in govoril o njem s srčnostjo, kakor je moja dolžnost.«

Kateheza: Molitev posredovanja za druge

Kdor moli, nikoli ne pusti sveta za sabo. Če molitev ne obsega veselja in bolečine, upanja in bridkosti človeštva, postane »dekorativna« dejavnost, neka površinska drža, intimistična drža. Vsi potrebujemo notranji svet: da se umaknemo v prostor in čas, ki sta namenjena našemu odnosu z Bogom. Vendar pa to ne pomeni izogibati se realnosti. V molitvi nas Bog »vzame, blagoslovi in nas zatem razlomi in nas da« za hrano vsem. Vsak kristjan je poklican, da v Božjih rokah postane razlomljen in razdeljen kruh. Torej konkretna molitev, ki ni nek beg.

Tako moški in ženske molitve iščejo samoto in tišino, ne da ne bi bili nadležni, ampak da bi bolje poslušali Božji glas. Včasih se umaknejo iz sveta, na skrivno v svojo sobo, kakor je to predlagal Jezus (prim Mt 6,6), a kjerkoli so, vedno pustijo na stežaj odprta vrata svojega srca: vrata, ki so odprta za tiste, ki molijo, ne da bi vedeli, da molijo; za tiste, ki ne molijo, a v sebi nosijo zadušljivi krik, skrito rotenje; za tiste, ki so se zmotili in so se izgubili na poti … Kdorkoli lahko potrka na vrata molivca in v njem ali njej najde sočutno srce, ki moli, ne da bi kogarkoli izključilo. Molitev je naše srce in naš glas in postane srce in glas mnogih ljudi, ki ne znajo moliti ali ne molijo ali nočejo moliti ali pa jim je nemogoče moliti. Mi smo srce in glas teh ljudi, ki se dviga k Jezusu, se dviga k Očetu kakor priprošnja. V samoti se tisti, ki moli – bodisi dolgo časa v samoti bodisi v polurni samoti – loči od vsega in vseh, da bi ponovno našel vsakega in vse v Bogu. Tako molivec moli za ves svet, ko na svojih ramenih nosi bolečino in grehe. Moli za vse in za vsakega: kakor da bi bil Božja »antena« v tem svetu.

Kdor moli, v vsakem ubogem, ki potrka na vrata, v vsaki osebi, ki je izgubila smisel stvari, vidi Kristusovo obličje. Katekizem piše: »Posredovati, prositi v prid drugega […] je lastno srcu, ki je uglašeno po božjem usmiljenju« (KKC, 2635). To je zelo lepo. Ko molimo, smo uglašeni z Božjim usmiljenjem. Usmiljenje v odnosu do naših grehov, ker je [Bog] usmiljen z nami, a tudi usmiljenje z vsemi tistimi, ki so zase prosili za molitev, za katere želimo moliti v uglašenosti z Božjim srcem. To je resnična molitev. V uglašenosti z Božjim usmiljenjem, z njegovim usmiljenim srcem. »V času Cerkve je krščanska priprošnja udeleženost pri Kristusovi priprošnji: je izraz občestva svetih« (KKC, 2635). Kaj pomeni »udeleženost pri Kristusovi priprošnji«? Ko jaz prosim za nekoga ali molim za nekoga: kajti Kristus je priprošnjik pri Očetu, moli za nas, moli tako, da Očetu kaže rane na svojih dlaneh, kajti Jezus je fizično, s svojim telesom pred Očetom. Jezus je naš priprošnjik. Moliti pomeni nekoliko početi kakor Jezus: za druge posredovati v Jezusu pri Očetu. In to je zelo lepo.

Pri molitvi je središče človek. Preprosto človek. Kdor ne ljubi brata, ne moli resno. Nekdo bi lahko rekel: sredi sovraštva ni mogoče moliti, sredi brezbrižnosti ni mogoče moliti. Moli se samo v duhu ljubezni. Kdor ne ljubi, se pretvarja, da moli, ali pa misli, da moli, a ne moli, kajti manjka ravno duh, kar je ljubezen. Kdor v Cerkvi pozna žalost ali veselje drugega, gre globlje od tistega, ki raziskuje »največje sisteme«. Zaradi tega v vsaki molitvi obstaja izkušnja človeškega, kajti oseb, v kolikor lahko naredijo napake, se nikoli ne zavrne ali odvrže.

Ko nek vernik, spodbujen s strani Svetega Duha, moli za grešnike, ne izbira, ne izreka obsodb: moli za vse. Moli tudi zase. V tistem trenutku ve, da niti ni toliko drugačen od oseb, za katere moli. Čuti se grešnik, med grešniki in moli za vse. Nauk prilike o farizeju in cestninarju je vedno živ in aktualen (prim. Lk 28,9-14): mi nismo boljši od nikogar, vsi smo bratje v skupni slabotnosti, trpljenju in v tem, da smo grešniki. Zato je molitev, ki jo lahko namenimo Bogu, tale: »Gospod, noben človek pred Tabo ni pravičen (prim. Ps 143,2), vsi smo dolžniki, ki imajo neporavnan račun; nikogar ni, ki bi bil brezhiben pred tvojimi očmi. Gospod, usmili se me!«

S tem duhom je molitev rodovitna, kajti s ponižnostjo gremo prosit Boga za vse. Farizej je namreč molil na ošaben način: 

»Zahvaljujem se ti, Gospod, ker nisem kakor tisti grešniki; jaz sem pravičen, vedno delam …« To ni molitev. To je gledati se v ogledalo, v svojo realnost, gledati se v zrcalu, zamaskiran z oholostjo.

Svet gre dalje zahvaljujoč tej verigi molivcev, ki posredujejo, in ki so najbolj nepoznani … a ne Bogu! Veliko je neznanih kristjanov, ki so v času preganjanja znali ponavljati besede našega Gospoda: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Dobri pastir ostane zvest tudi ko izve za grehe svojih ljudi. Dobri pastir je še naprej oče, tudi ko se sinovi oddaljijo in ga zapustijo. Vztraja v službi pastirja tudi v odnosu do nekoga, zaradi katerega si umaže roke; ne zapre srca pred nekom, ki mu morda povzroča celo trpljenje.

Cerkev v vseh svojih udih ima poslanstvo, da prakticira molitev priprošnje, da posreduje za druge. Predvsem pa ima to dolžnost vsak, ki je postavljen v odgovorno vlogo: starši, vzgojitelji, posvečeni služabniki, predstojniki skupnosti … Kakor Abraham in Mojzes, morajo včasih pred Bogom »zagovarjati« osebe, ki so jim zaupane. V resnici gre za to, da se nanje gleda z očmi in s srcem Boga, z njegovima nepremagljivima sočutjem in nežnostjo. Z nežnostjo moliti za druge.

Dragi bratje in sestre, vsi smo listi enega drevesa: ovire nas kličejo k velikemu sočutju, ki ga moramo v molitvi gojiti drug za drugega. Molimo drug za drugega, to bo dobro za nas in dobro za druge.

_________

Svetopisemski odlomek:

Ko je Jakob ostal sam, se je neki mož bojeval z njim, dokler se ni vzdignila jutranja zarja. […]Potem je rekel: »Spusti me, kajti zarja že vstaja!« Rekel je: »Ne bom te spustil, dokler me ne blagosloviš.« Rekel mu je: »Kako ti je ime?« Pa je rekel: »Jakob.« In je rekel: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal.« Jakob je vprašal: »Povej, prosim, kako ti je ime?« Pa je rekel: »Čemu sprašuješ po mojem imenu?« Potem ga je tam blagoslovil. (1 Mz 32,25-30)

 Jakobova molitev kot boj z Bogom

Nadaljujemo katehezo na temo molitve. Prva Mojzesova knjiga nam preko dogodkov moških in žensk oddaljenega časa pripoveduje zgodbe, v katerih lahko vidimo svoje lastno življenje. V ciklusu očakov najdemo tudi zgodbo o človeku, ki je iz svoje zvitosti naredil najboljšo odliko: Jakob. Svetopisemska pripoved nam govori o težkem odnosu, ki ga je Jakob imel s svojim bratom Ezavom. Od malega je med njima bilo rivalstvo in tudi pozneje ne bo nikoli preseženo. Jakob je drugorojenec, bila sta dvojčka, a s prevaro mu uspe dobiti od očeta Izaka blagoslov in dar prvorojenca (glej 1 Mz 25,19-34). To je samo ena v dolgi vrsti prebrisanosti, ki jih je zmožen ta brezobziren človek. Tudi ime Jakob pomeni nekoga, ki se ne premika naravnost, pomeni zvitost pri gibanju.

Prisiljen je zbežati daleč stran pred bratom in zdi se, da mu v življenju uspe vsak podvig. V poslih je spreten: zelo obogati in postane lastnik ogromne črede. Z vztrajnostjo in potrpežljivostjo mu uspe poročiti se z najlepšo hčerko Libanona, v katero je bil zares zaljubljen. Jakob, kot bi rekli v modernem jeziku, je človek, ki »se je naredil sam«, z iznajdljivostjo, zvitostjo mu uspe osvojiti vse, kar si zaželi. A nekaj mu manjka. manjka mu živi odnos z lastnimi koreninami.

Nekega dne začuti tožbo po domu, po svoji deželi, kjer je še vedno živel Ezav, brat, s katerim je vedno bil v slabih odnosih. Jakob se poda na pot in opravi dolgo potovanje s karavano z mnogimi osebami in živalmi, dokler ne pride do zadnje postojanke, k reki Jabok.

Tukaj nam Prva Mojzesova knjiga ponudi nepozabno stran (glej 1 Mz 32,23-33). Pripoveduje, da očak, potem ko so reko prečkali vsi njegovi ljudje in vse živali, ki  jih je bilo veliko, ostane sam na tujem bregu. In razmišlja, kaj ga čaka naslednji dan, kako se bo odzval njegov brat Ezav, kateremu je odvzel prvorojenstvo. Jakobova glava postane vrtinec misli. In medtem ko se zmrači, ga nenadoma zgrabi nek neznanec in se z njim začne bojevati. Katekizem pojasni: »Duhovno izročilo Cerkve je iz te pripovedi ohranilo simbol molitve kot boja vere in zmage vztrajnosti« (KKC 2573).

Jakob se je bojeval vso noč, ne da bi se pustil svojemu nasprotniku. Na koncu zmaga, a ga je njegov tekmec udaril v kolčni sklep in od takrat bo vse življenje šepal. Skrivnostni bojevnik povpraša po očakovem imenu in mu pravi: »Tvoje ime ne bo več Jakob, temveč Izrael.« Ne boš več človek, ki hodi tako, ampak naravnost. Spremeni mu ime, spremeni mu življenje, spremeni mu držo. »Imenoval se boš Izrael, kajti bojeval si se z Bogom in z ljudmi in si zmagal« (1 Mz 32,29). Tudi Jakob ga vpraša: »Povej mi tvoje ime.« A ta mu ga ne pove, ampak ga blagoslovi. In Jakob spozna, da je srečal Boga »iz obličja v obličje« (1 Mz 32,30-31).

Boriti se z Bogom: metafora molitve. V drugih primerih se je Jakob pokazal kot sposoben pogovora z Bogom, ko ga je čutil kot prijateljsko in bližnjo navzočnost. A tisto noč, iz boja, ki je trajal dolgo in v katerem je bil skoraj premagan, očak pride spremenjen. Spremeniti ime, spremeniti način življenja in spremeniti osebnost. Je spremenjen. Enkrat ni gospodar situacije, njegova zvitost ne pomaga, ni več človek strategije in izračuna. Bog ga povede k njegovi resnici smrtnika, ki trepeta in se boji, kajti Jakoba je v boju bilo strah. Enkrat Jakob nima ničesar drugega pokazati Bogu kakor svojo šibkost in nemoč, tudi svoje grehe. In takšen Jakob prejme od Boga blagoslov: šibak in ranljiv, a z novim srcem. […] Prej je bil zaverovan vase, zaupal je v svojo zvitost. Bil je človek, nedostopen za milost, neodziven za usmiljenje, ni vedel, kaj je usmiljenje. Bil je samo on. »Tukaj sem jaz! Zapovedujem jaz!« Ni potreboval usmiljenja. A Bog je rešil, kar je bilo izgubljeno. Dal mu je razumeti, da je bil omejen, da je bil grešnik, ki je potreboval usmiljenje, in ga je rešil.

Vsi mi imamo sredi noči srečanje z Bogom, v noči našega življenja, v mnogih nočeh našega življenja, temne trenutke, trenutke greha, trenutke dezorientiranosti. Tam je srečanje z Bogom, vedno. Presenetil nas bo v trenutku, ko tega ne bomo pričakovali, ko se bomo znašli zares sami. V tej isti noči, ko se bomo borili proti neznanemu, se bomo ovedli, da smo zgolj ubogi ljudje, dovolil si bom reči »siromaki«, a ravno takrat, v trenutku, ko se čutim kot siromak, se ne smemo bati, kajti v tem trenutku nam bo Bog dal novo ime, ki bo vsebovalo smisel vsega našega življenja; spremenil nam bo srce in dal nam bo blagoslov, namenjen tistemu, ki se je pustil bojevati z Njim. To je lepo povabilo, da se Bogu pustimo spremeniti. On ve, kako to storiti, saj pozna vsakega med nami. »Gospod, ti me poznaš. Spremeni me.«

 

Abrahamova molitev

Izhodišče kateheze je bil odlomek iz Prve Mojzesove knjige, v katerem Gospod obljubi Abrahamu veliko potomstvo:

Po teh dogodkih se je Abramu v videnju zgodila Gospodova beseda, rekoč: »Ne boj se, Abram! Jaz sem tvoj ščit, tvoje plačilo bo zelo veliko.« […] In Abram je rekel: »Glej, nisi mi naklonil potomstva, zato, glej, bo moj dedič hlapec moje hiše.« A glej, zgodila se mu je Gospodova beseda, rekoč: »Ne bo ta dedoval za teboj, temveč tisti, ki bo prišel iz tebe, bo tvoj dedič.« Popeljal ga je ven in mu rekel: »Poglej proti nebu in preštej zvezde, če jih moreš prešteti!« Potem mu je rekel: »Tako bo s tvojim potomstvom.« Veroval je Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost. (1 Mz 15,1.3-6)

Abraham zaupa obljubi

Papež Frančišek je na začetku kateheze izpostavil, da v Abrahamovem življenju nenadoma odjekne glas. Glas, ki ga vabi, naj se poda na pot, ki se zdi nesmiselna: glas, ki ga bodri, naj se izruva iz svoje domovine, iz korenin svoje družine, ter se odpravi proti novi in drugačni prihodnosti. In vse to na osnovi obljube, kateri je treba samo zaupati. Zaupati v neko obljubo pa ni lahko, potreben je pogum. In Abraham je zaupal.

Sveto pismo molči o preteklosti prvega očaka. Po papeževih besedah lahko glede na »logiko stvari« predvidevamo, da je Abraham častil druga božanstva, da je morda bil moder mož, morda je bil navajen opazovati nebo in zvezde. Gospod mu namreč obljubi, da bo njegovo potomstvo tako številčno, kakor so zvezde na nebu.

Abraham se odpravi. Posluša glas Boga in se zanese na njegovo besedo. In s tem njegovim odhodom se rodi nov način razumevanja odnosa z Bogom; in to je razlog, zakaj je v velikih duhovnih tradicijah, judovski, krščanski in islamski, Abraham navzoč kot popoln Božji človek, sposoben podrediti se Bogu tudi takrat, ko se njegova volja pokaže kot težka, če ne celo nedoumljiva.

Človek Besede

Abraham je torej človek Besede. Ko Bog govori, človek postane prejemnik tiste Besede in njegovo življenje postane kraj, kjer se hoče utelesiti, kot je poudaril sveti oče. To je velika novost na verski poti človeka: življenje vernika se začne razumeti kot poklicanost, torej klic, kot kraj, kjer se uresničuje obljuba; in v svetu se ne premika kot pod težo neke uganke, ampak z močjo tiste obljube, ki se bo nekega dne uresničila. Abraham je verjel Božji obljubi. Verjel je in je šel, ne da bi vedel, kam gre, kakor pravi Pismo Hebrejcem (prim. Heb 11,8).

Ko beremo Prvo Mojzesovo knjigo, odkrijemo, kako je Abraham živel molitev v stalni zvestobi tej Besedi, ki se redno ponavlja na njegovi poti. Skratka, lahko rečemo, da v Abrahamovem življenju vera postane zgodovina. Še več, je pripomnil papež, Abraham nas s svojim življenjem, s svojim zgledom, uči te hoje, te poti, na kateri vera postane zgodovina. Boga se ne vidi več samo v kozmičnih pojavih, kot oddaljenega Boga, ki lahko vliva grozo. Abrahamov Bog postane »moj Bog«, Bog moje osebne zgodovine, ki vodi moje korake, ki me ne zapušča; Bog mojih dni, tovariš v mojih prigodah; Bog Previdnost. Sveti oče je povabil k razmisleku o vprašanju, ali mi imamo takšno izkušnjo Boga, »mojega Boga«, Boga, ki me spremlja, Boga moje osebne zgodovine, Boga, ki vodi moje korake, ki me ne zapušča, Boga vseh mojih dni.

Blaise Pascal in njegov Memorial

Ta Abrahamova izkušnja je izpričana tudi v enem od najbolj izvirnih besedil v zgodovini duhovnosti, pri čemer je papež spomnil na Memorial Blaisa Pascala. Začne se tako: »Bog Abrahama, Bog Izaka, Bog Jakoba, ne filozofov in učenjakov. Gotovost, gotovost. Čutenje. Veselje. Mir. Bog Jezusa Kristusa.« Ta memorial, ki je bil zapisan na kos pergamenta in najden po njegovi smrti kot všit v notranjost filozofovega oblačila, ne izraža intelektualnega razmišljanja, ki ga lahko ima o Bogu nek učen človek, kot je on, temveč živi, doživet občutek njegove navzočnosti. Pascal celo zabeleži točen trenutek, ko je začutil tisto stvarnost in jo tako končno srečal: zvečer, 23. septembra 1654. Kot je pripomnil Frančišek, ne gre za abstraktnega ali kozmičnega Boga. Gre za Boga osebe, poklicanosti, Boga Abrahama, Izaka, Jakoba. To je Bog, ki je gotovost, čutenje in veselje.

Abrahamova molitev se izraža z dejanji

V katekizmu katoliške Cerkve beremo: »Abrahamova molitev se izraža najprej z dejanji: kot človek molka postavi na vsakem odseku poti oltar Gospodu« (KKC, 2570). Abraham ne zgradi templja, ampak po poti raztrosi kamne, ki spominjajo na mimohod Boga. Presunljivega Boga, kakor takrat, ko ga obišče v podobi treh gostov in ga s Saro skrbno sprejmeta ter mu sporočita rojstvo sina Izaka (glej 1 Mz 18,1-15). Abraham je takrat imel sto let, Sara pa okoli devetdeset. Verovala sta in zaupala Bogu. In tako je Sara spočela v tisti starosti. To je Bog Abrahama, naš Bog, ki nas spremlja.

Tako Abraham postane domač z Bogom, sposoben z Njim tudi razpravljati, a vedno zvest. Z Bogom govori in razpravlja. Vse do največje preizkušnje, ko Bog od njega zahteva žrtvovanje lastnega sina Izaka, ki ga je dobil v starosti, edinega dediča. Tukaj Abraham živi vero kakor dramo, kakor slepo hojo skozi noč, pod nebom, ki je tokrat brez zvezd. Velikokrat se zgodi tudi nam, da hodimo v temi, a z vero. Bog sam bo ustavil Abramovo roko, že pripravljeno, da udari, kajti videl je njegovo zares popolno razpoložljivost (glej 1 Mz 22,1-19).

Papež je katehezo sklenil s povabilom, naj se pri Abrahamu učimo moliti z vero: poslušati Gospoda, z njim hoditi, se pogovarjati vse do razpravljanja. Ne bojmo se razpravljati z Bogom, je spodbudil in dejal, da mu ljudje pogosto pravijo, da so se razjezili na Boga. A po papeževih besedah je to oblika molitve, kajti samo otrok se je sposoben razjeziti na Očeta in se zatem ponovno z njim srečati. Pri Abrahamu se  učimo moliti z vero, se pogovarjati in razpravljati, a vedno pripravljeni sprejeti Božjo besedo in jo postaviti v prakso. Z Bogom se učimo pogovarjati kot otrok s svojim očkom, ga poslušati, odgovarjati, razpravljati. A pristno, kakor otrok z očkom. Tako nas Abraham uči moliti.

___________________________

Papež o zakramentu sv. birme

Ko škof mazili birmanca, pravi: »Sprejmi potrditev – dar Svetega Duha.« Ta dar Svetega Duha vstopi v nas in daje rodovitnost, da bi ga mi zatem lahko dali drugim. Kot je poudaril papež, je treba »vedno sprejeti, da bi dali«: »Nikoli sprejemati in imeti stvari v sebi, kakor da bi duša bila neko skladišče. Vedno sprejeti, da bi dali. Božje milosti se sprejemajo, da bi se dajale drugim. To je krščansko življenje.« In ravno Sveti Duh je tisti, ki nas usmeri stran od našega jaza in nas odpre za 'nas' skupnosti. »Prejeti, da bi dali,« je ponovil Frančišek. »Nismo mi v središču. Mi smo sredstvo tistega daru za druge.«

Birma nas poveže z vesoljno Cerkvijo

Birma birmance še bolj naredi podobne Kristusu in jih s tem še tesneje poveže kot žive ude mističnega telesa Cerkve. »Poslanstvo Cerkve se v svetu nadaljuje preko prispevka vseh tistih, ki so njen del.« Morda kdo misli, da so v Cerkvi gospodarji: papež, škofje, duhovniki, zatem pa delavci, ki so vsi drugi. Po papeževih besedah to ni res: »Cerkev smo vsi. Vsi imamo odgovornost, da posvečujemo drug drugega, da skrbimo za druge. Cerkev smo 'mi', vsi. Vsak ima svoje delo v Cerkvi.« O Cerkvi namreč moramo razmišljati kot o živem organizmu, sestavljenem iz oseb, ki jih poznamo in s katerimi hodimo, in ne kot o neki abstraktni in oddaljeni stvarnosti. Cerkev smo mi, ki hodimo. Birma vse povezuje z vesoljno Cerkvijo, ki je razširjena po vsej zemlji, pri čemer birmance aktivno vključuje v življenje krajevne Cerkve, kateri pripadajo, z njihovim škofom, ki je naslednik apostolov.

Zato je tudi škof izvorni podeljevalec birme, kajti on vključi birmanca v Cerkev. Dejstvo, da je v latinski Cerkvi redni podeljevalec birme škof, jasno kaže na učinek tega zakramenta: da torej tiste, ki ga prejmejo, tesneje poveže s Cerkvijo, z njenimi apostolskimi začetki in z njenim poslanstvom pričevanja o Kristusu.

V dar smo prejeli tudi mir

To cerkveno vključitev po papeževih besedah lepo izrazi znamenje miru, s katerim se sklene obred birmanja. Škof vsakemu birmancu pravi: »Mir s teboj.« Papež je spomnil na Kristusov pozdrav učencev na velikonočni dan, poln Svetega Duha: »Mir vam bodi!« Te besede osvetljujejo dejanje, ki izraža cerkveno občestvo s škofom in vsemi verniki. Pri birmi prejmemo Svetega Duha in mir, ki ga moramo dati drugim. Če smo prejeli znamenje miru z močjo Svetega Duha, moramo biti moški in ženske miru in ne slabo govoriti o drugih ter tako uničevati mir, ki ga je naredil Duh. Obrekovanje ni delo Svetega Duha, uničuje tisto, kar ustvarja Bog.

Birmo prejmemo za druge

Birmo prejmemo samo enkrat, a duhovni dinamizem, ki ga je povzročilo sveto maziljenje, ostaja skozi čas. Nikoli ne bomo končali poslanstva in vsepovsod razširili prijetnega vonja svetega življenja, ki se navdihuje pri očarljivi preprostosti evangelija.

Papež Frančišek je ob koncu kateheze vse birmane pozval, naj Svetega Duha ne zaprejo v kletko, naj se ne upirajo vetru, ki piha in jih potiska k hoji v svobodi, naj ne zadušijo gorečega ognja ljubezni, ki vodi v posvečevanje življenja za Boga in brate. »Naj Sveti Duh vsem nam nameni apostolski pogum za oznanjevanje evangelija z deli in besedami, vsem, ki jih srečamo na poti,« je dejal sveti oče.

 

Šale