Na gričku, imenovanem Rosenbach, je v bližini lazareta, kamor so se meščani zatekali ob kugi, že leta 1461 stala podružnična cerkev ljubljanske župnije sv. Petra. Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689) piše, da je cerkev Naše ljube Gospe imela tri oltarje: veliki je bil posvečen zavetnici cerkve, stranska pa Kristusovemu rojstvu in sv. Janezu Krstniku. Med letoma 1740 in 1746 so na mestu prvotno gotske, sredi 17. stoletja pod vodstvom stavbenika Abondia Donina povečane romarske cerkve zgradili novo baročno stavbo: leta 1741 je bila cerkev obokana, posvečena pa 13. avgusta 1747. Avtorstvo načrtov zanjo je pripisano arhitektu Candidu Zullianiju, pri dokončanju cerkvene zunanjščine pa je morda sodeloval tudi arhitekt Matija Persky. Kamnosek Franc Grumnik je do leta 1744 poskrbel bržkone za stavbno pohištvo, po tem letu pa ga je nasledil kamnosek Lodovico Bombasi, ki je cerkev tlakoval. Leto dni pred posvetitvijo je slikar Valentin Metzinger naslikal tri oltarne slike: izgubljeno sliko Marije z Jezusom, ki jo nosijo angeli, pod katero je bila upodobljena cerkev na Rožniku z romarji (1746), je v tronu velikega oltarja kasneje nadomestila slika Marijino obiskovanje delo Jurija Šubica iz ok. 1887–88 (v oltarju je zdaj kopija iz leta 1944, original pa hranijo v frančiškanskem samostanu v Ljubljani).

Metzingerjevo sliko sv. Kozme in Damijana (sign. in dat. V. M. / 1746), ki je bila v tronu levega oltarja, hranijo v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, njegova slika sv. Marije Magdalene pa je danes v tronu desnega oltarja. 

Ob jožefinskih reformah so leta 1785 cerkev zaprli, veliko škodo pa je stavba utrpela ob francoskem obstreljevanju Ljubljane leta 1809, zato so jo takrat izpraznili in opremo shranili pri cerkvi sv. Petra. Na prošnjo okoliških občin je bila cerkev leta 1814 ponovno odprta, prvotna oprema pa delno vrnjena, saj  je Metzingerjev učenec, slikar Janez Potočnik »restavriral«  oltarno sliko sv. Marije Magdalene (sign. in dat. Pototschnig 1818). Tudi stavba je bila leta 1823 temeljito popravljena, najbolj spremenjena pa je bila fasada z novo pilastrsko členitvijo stene. 

Leta 1826 so cerkev dobili v upravo frančiškani, deset let kasneje pa je postala frančiškanska podružnica in dobila današnji patrocinij Marijinega obiskovanja. Proti koncu 19. stoletja so frančiškani cerkveno notranjščino temeljito obnovili. Kamnoseška delavnica Feliksa Tomana je v letih 1887, 1892 in 1895 v neorenesančnem stilu izdelala tri nove oltarje in prižnico. Na stranska oltarja so postavili štiri lesene, belo polihromirane baročne kipe iz sredine 18. stoletja, na stene ladje pa so bržkone tedaj obesili križev pot, delo Janeza Potočnika iz leta 1802.

Viri:

Župnijski arhiv sv. Petra v Ljubljani, I. 2a, št. 13 Rožnik; 

AS, G. A. I, fasc. 165, fol. 317.
 

Literatura:

Anica CEVC, Valentin Metzinger. Življenje in delo baročnega slikarja, Narodna galerija, 21. december 2000 – 1. april 2001, Ljubljana 2000, str. 252–253, 387–388, 427.

Janez HÖFLER, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Pražupniji Stara Loka in Šentpeter pri Ljubljani, Acta ecclesiastica, 20, 1998, str. 341.

Metoda KEMPERL, Romarske cerkve – novogradnje 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Arhitekturni tipi, poslikava, oprema, Ljubljana 2001 (tipkopis doktorske naloge), str. 163.

Metoda KEMPERL, Romanja in romarske cerkve 17. in 18. stoletja na Slovenskem. Gorenjska z Ljubljano, Celje-Ljubljana 2011, str. 219–220.

Metoda KEMPERL, Matej KLEMENČIČ, Igor WEIGL, Baročna Ljubljana, Ljubljana 2007 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 210), str. 33.

Anton KOBLAR, Kranjske cerkvene dragocenosti 1526, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 5, 1895, str. 79.

Verena KORŠIČ ZORN, Cerkev Marijinega obiskanja na Rožniku, Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, Ljubljana 2000, str. 551–579.

Silvo KRANJEC, Južna Ljubljana, Krajevni leksikon Slovenije. 2: Jedro osrednje Slovenije in njen jugovhodni del, Ljubljana 1971, str. 308–319.

Barbara MUROVEC, Zbirka slik v frančiškanskem samostanu v Ljubljani, Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja, Ljubljana 2000, str.  347–374.

Damjan PRELOVŠEK, Ljubljanski baročni arhitekt Candido Zulliani in njegov čas, Razprave. Dissertationes. 15 (ur. Emilijan Cevc), Ljubljana 1986, str. 89–91.

Viktor STESKA, Slovenska umetnost. 1: Slikarstvo, Prevalje 1927, str. 45, 156.

Johann Weichard VALVASOR, Die Ehre des Hertzogthums Crain, Laibach 1689, VIII, str. 788.

Ivan VRHOVEC, Rožnik in cerkev na Rožniku, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 8, 1898, str. 24–36.

Ivan VRHOVNIK, Arhivski poberki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stoletja, Zbornik za umetnostno zgodovino, 2, 1922, str. 106, 112, 122–123.

Ivan ZAJEC, Moji spomini, Umetnost, 9, 1944–45, str. 55–63.

Sonja ŽITKO, Historizem v kiparstvu 19. stoletja  na Slovenskem, Ljubljana 1989, str. 121.

Helena Seražin