Preskoči na vsebino


Zgodovina samostana

Manjši bratje na Slovenskem

Že leta 1217 so na tleh današnje Srednje Evrope zrasle prve province reda. Nemška provinca (Teutoniae oz. Alemaniae) je obsegala dežele Svetega rimskega cesarstva. Leta 1235 se je od nje odcepila provinca Avstrija, ki ji je pripadala večina v 13. stol. ustanovljenih »slovenskih« samostanov. Sodobni pisni viri molčijo o času naselitve manjših bratov v provinci Avstriji. Med slovenske kristjane so prišli prvi manjši bratje tako že v prvi polovici 13. stol.

Naselitev v Ljubljani

V Ljubljano naj bi se naselili nekje okoli leta 1233. Zgradili so samostan na Vodnikovem trgu. V letu 1382 je samostan manjših bratov pogorel do tal, kar opisuje tudi J. V. Valvasor. Frančiškovi manjši bratje so v versko zanemarjenem okolju naših mest s svojim zgledom uboštva, versko vnemo in ljudem razumljivim pridiganjem močno vplivali na vernost. Leta 1482 je postal kranjski deželni glavar Viljem Auersperg, ki je imel na skrbi tudi upravo premoženja ljubljanskega samostana. Poznal je življenje in delo avstrijskih konventualcev, ki so bivali v Ljubljani. Zaradi propadanja samostanske zgradbe in pomanjkanja redovne discipline je leta 1491 prosil cesarja Friderika III., da bi v ljubljanski samostan prišli observanti. Širjenje protestantizma v 16. stol. je med vsemi redovi najbolj prizadelo uboštvene redove, saj so bili brez stalnih dohodkov in tako gmotno odvisni le od darov vernikov. Ljubljanski samostan je tako čutil hude posledice odtegovanja miloščine in prestopa družine Auersperg k protestantom. Leta 1569 je papež Klemen VII. 23.3. zaradi neprimernih razmer samostan ukinil in v nekdanji samostan manjših bratov se je preselil cesarski špital. To je trajalo samo do leta 1612, ko so v samostanu živeli spet samo frančiškani. Na drugi strani pa je sosednja provinca Bosna-Hrvaška izgubila skoraj vse svoje samostane zaradi tega, leta 1463 je bosansko kraljestvo padlo v roke Turkom. Del prebivalcev in z njimi  tudi nekateri manjši bratje so se umikali proti severu. Nekaj bratov se je zateklo tudi na slovensko ozemlje in tako so tam ustanovili nekaj samostanov. Provincial je leta 1559 zaprosil, da bi se naselili tudi v samostanu bratov province Avstrije v Ljubljani in le-ta se je strinjal. V 17. se je življenje v in okoli samostana tudi zaradi protireformacije in tako zaradi ponovnega vzpona razživelo. Plemstvo in meščanstvo jim je bilo naklonjeno. V tem samostanu je živel tudi slovenski pesnik Valentin Vodnik, takrat kot frančiškan brat Marcelijan.

Selitev

Leta 1784 je cesar Jožef II. ukinil samostan avguštincev-eremitov na današnjem Prešernovem trgu, kamor je preselil frančiškane z Vodnikovega trga, ki so prevzeli novoustanovljeno župnija Marijinega oznanjenja. V bivšem samostanu pa je bila kasneje v njem še bolnišnica usmiljenih bratov, licej, licejska knjižnica in gimnazija. Kompleks so morali podreti leta 1895, ker je bil hudo poškodovan ob potresu. Prav tako je bil poškodovan tudi frančiškanski samostan, kar tretjina vse zgradbe. Po potresu so ga uspeli obnoviti. V tistem času je v njem bival znan slovenski glasbenik p. Hugolin Sattner. V začetku 20. stol. so nova delavska naselja rasla na robu mesta in tako so bili frančiškani primorani v ustanovitev nove župnije Lj-Vič leta 1908. Za novo cerkev v Šiški je napravil načrte arhitekt Jože Plečnik, sama župnija Lj-Šiška pa je bila ustanovljena leta 1927. Poleg teh treh ljubljanskih župnij, kjer so delovali frančiškani, pa upravljajo še eno in sicer Lj-Bežigrad, ki je bila ustanovljena leta 1934.

Prva svetovna vojna

Zaradi prve svetovne vojne je bilo obdobje začetka 20. stoletja zelo burno. Nekaj bratov je bilo vpoklicanih, nekaj pa jih je prebežalo iz samostanov bližje fronti. 20. novembra so prišli bratje iz Kostanjevice nad Novo Gorico, med njimi tudi svetovno znani slovenski jezikoslovec p. Stanislav Škrabec. Zanimivost iz leta 1935 pa pripoveduje, da so na državni praznik 1. decembra poleg jugoslovanske izobesili tudi slovensko zastavo, kar jim je prineslo globo v višini 525 dinarjev. Leta 1937 so zgradili Serafinski kolegij (Collegium Serapficum), sedanji AGRFT in MGL, ki je nudil prostor 40 dijakom in 30 klerikom. Obsegal je tudi novo župnijsko dvorano in celo vrsto lokalov v pritličju.

Druga svetovna vojna

Drugo svetovno vojno so občutili tudi v samostanu. Italijani so zaprli oba znana patra Tominca, Romana in Angelika, ter še tri sobrate. Obsojeni so bili filokomunizma, torej simpatiziranja z OF. V resnici niso podpirali komunizma, borili pa so se za dobro vseh ljudi. V noči pred drugo obletnico italijanske zasedbe Ljubljane, 11.4. 1943,  je neznanec splezal na vrh zvonika in izobesil slovensko zastavo. To je seveda sprožilo razburjenje med okupatorji. V samostan so prišli italijanski vojaki, a niso bili dovolj pogumni, da bi splezali na zvonik. Tako so streljali na zastavo, a je niso sklatili. Na koncu so le dobili nekega fanta, ki je splezal na vrh zvonika in snel zastavo. Po kapitulaciji Italije so oblast v Ljubljanski pokrajini prevzeli Nemci. Tudi v samostan so prišli, namreč 8.12. 944 so naredili hišno preiskavo v Serafinskem kolegiju. V jašku za dvigalo so našli nekaj orožja, ki naj bi ga skrila neka ilegalna skupina. Zato so Nemci zaprli 5 patrov.

Povojno obdobje

Po vojni se je nova oblast odločila samostan ukiniti. Priredili so zborovanje v unionski dvorani, na katerem so skušali prikazati frančiškane kot moteč element v Ljubljani. na tem zborovanju pa je bil tudi p. Angelik Tominec. Priglasil se je k besedi in v svojem govoru povedal, da so med vojno obiskovali bolnike, pomagali ljudem ne glede na ideološko pripadnost, celo skrivali politike OF, Aleša Beblerja in Edvarda Kocbeka. Kocbek se je sam kasneje spominjam besed p. Angelika, ko ju je skril v svoji spalnici: »Slovenca sta, tvegal bom, pa naj bo, kar bo!« Ljudje so utihnili in niso več zahtevali izgon frančiškanov. Le-te so tako edini redovniki, ki niso bili izgnani iz Ljubljane. Po vojni so novi oblastniki želeli, da bi p. Roman postal škof narodne Cerkve, kar se seveda ni uresničilo. Večkrat so ga tudi vozili na nočna zasliševanja. Štirje bratje so postali tudi žrtve povojni pobojev. Nova oblast je 31.6. 1948 izdala odločbo o nacionalizaciji Serafinskega kolegija, župnijske dvorane in vseh lokalov. Trenutno je postopek o denacionalizaciji v zaključni fazi.

Osamosvajanje

Družbeno pomembni dogodki v okviru samostana oz. župnije so bili zagotovo tudi vse aktivnosti okrog osamosvajanja in demokratizacijskih procesov. Znani so ti. »petkovi večeri«, leta 1988, ko so gostili paleto gostov ti. kulturne opozicije in tako pripomogli k razširjanju ideje o samostojni Sloveniji. Tudi leta 1990 je dal samostan prostore različnim družbenim skupinam, ki so si želeli spremembe družbene ureditve.

Cerkev Marijinega oznanjenja

Cerkev je eden izmed najpomembnejših zgodnjebaročnih sakralnih spomenikov v Sloveniji. Postavljena je bila čisto na novo v 17. stoletju in zato avtentično razkriva umetniško ozračje tega obdobja, torej tudi znane Academie Operosorum. Umetnostni ideali so bili takrat razpeti med zgledovanjem po cesarskem Dunaju, kjer so italijanski umetniki ustvarjali novi habsburški vladarski slog, in pa stavbno dejavnostjo v bližnji severni Italiji. Pred sedanjo cerkvijo sta bili še dve starejši avguštinski cerkvi. Prva je na tem mestu stala že leta 1314, ki pa je bila porušena ob turškem napadu leta 1492. Drugo cerkev so na tem mestu postavili prav tako avguštinci in sicer leta 1623, ki pa je kmalu podlegla požaru in so jo porušili leta 1645. Že naslednje leto pa je škof Friderik Buchheim položil temeljni kamen za novo cerkev. Zaradi finančnih težav je gradnja tekla počasi in posvetili so jo šele leta 1700. Leta 1879 so jo dodobra preuredili in prenovili. Cerkev sicer sodi po tipologiji v obalpsko potridentinsko sakralno arhitekturo. Značilno za 17. stol. je enotna shema dvorane s stranskimi kapelami, dopolnjena bodisi s kupolo ali prečno ladjo. Ima veliko značilnosti severnoitalijanskega zgodnjega baroka. Avtor je verjetno stavbar, priseljen iz Lombardije. Zvonika sta nastala kasneje kot sama cerkev, nekje okoli leta 1730. Tudi fasada sprva ni imela jonskih in korintskih kapitelov. Freske v notranjosti so delo avtorja Tomaža Langusa, ki je poslikal tudi kupolo v stolnici. Delo je opravil v letih 1845-1855. Prenova fasade se je zgodila 1858, ko je na navdušenje Ljubljančanov pročelje cerkve zasijalo v novih barvah in na novo narejenih obrobah. Takrat je tudi rdeča zamenjala do takrat aktualno klasicistično belo. Proti koncu 19. stol. so opravili še eno pomembnejši obnovo notranjščine in tudi zunanjosti. Popravljali so cerkev tudi ob ljubljanskem potresu leta 1895. Naslednja prenova je bila narejena v letih 1992 in 1993. V cerkvi je tudi znamenit Robbov oltar. Pomembne so tudi poslikave Mateja Sternena, ki so nastale v letih 1935 in 1936. Sicer impresionist se je odločil za izrazito baročni stil, ki učinkuje iluzionistično, torej odpre obok kot nebo.

Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani

V srednjem veku je veljalo načelo, ki ga je okoli leta 1170 izrekel Gottfried iz St. barbe en Auge in sicer: »Samostan brez omare s knjigami je kakor trdnjava brez orožja« (Claustrum sine armario – quasi casutrum sine armamentorio). Izmed vseh samostanskih knijžnic v Sloveniji je zagotovo najzanimivejša in najbogatejša knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani. Knjižnica hrani več kot 70.000 enot gradiva. Bogata zbirka inkunabul, to so knjige napisane pred letom 1500, obsega okoli 110 inkunabul. Večina starejšega gradiva je v latinščini, nekaj v nemščini in italijanščini, še manj v grščini. Najbolj znamenita je Dalmatinova Biblija s Trubarjevim podpisom. Potem so zanimive še knjiga Nikolaja Kopernika iz leta 1694, Ovidove pesnitve iz leta 1736 v katere se je podpisal Prešernov prijatelj p. Benvenuth Crobath in pa tudi Prešernove poezije z avtorjevim posvetilom. Tematsko so knjige predvsem iz področja teologije, humanistike, astronomije, medicine ipd. Knjižnica je dobila nove prostore leta 1895 po potresu. Načrtoval jo je arhitekt Jeblinger iz Linza. Zasnovana je v obliki kvadrata in ima tri nadstropja. Zavarovana je kot kulturni spomenik. Nekakšni ustanovitelj knjižnice je p. Žiga Škerpin, ki je zaradi mnogih potovanj imel možnost nakupiti večino sedanjega starejšega fonda.

Prispeval br. Jan Dominik Bogataj

 

Še bolj podrobna zgodovina

Iz reformnega gibanja okoli leta 1200 sta izšli dve duhovni skupnosti, manjši bratje in dominikanci, ki sta si izbrali za področje svojega delovanja meščanska naselja. Njun ideal je bilo uboštvo, zato so njuni člani odklanjali premoženje, zlasti še veliko posest, dajatve od podložniške zemlje in desetine, saj so v svoji skromnosti želeli živeti le od miloščine (eleemosyna). Medtem ko so se npr. pri benediktincihcistercijanih in kartuzijanih morali odpovedati lastnini le posamezniki, pa so bile pri manjših bratih zavezane uboštvu tudi posamezne redovne postojanke in tudi ves red. Uboštveni redovi so si s svojim načinom življenja in javnim delovanjem zagotovili naklonjenost svetne in cerkvene oblasti, ki jim je namenila posebne naloge. Postali so odlični pridigarji in s svojim načinom življenja so bili primerni za delovanje med ljudstvom. Zato je razumljivo, da so se postojanke omenjenih redov širile po Evropi z neverjetno naglico.

V avstrijskih deželah so se sinovi sv. Frančiška naselili že pred letom 1230. Iz nekega pisma papeža Gregorja IX. (1227-1241) nemškim škofom iz leta 1231 nedvoumno sledi, da so bili tedaj manjši bratje v nemških deželah že trdo zasidrani, da niso bili več prihajajoči in odhajajoči pridigarji, ampak da so nastopali javno kot moralno-pravne osebe, neodvisne od škofov. Avstrijski samostani manjših bratov so bili sprva v sklopu nemške redovne province, iz katere so se izločili že pred letom 1235. Najzgodnejša priča za obstoj avstijske redovne province je listina papeža Gregorja IX., naslovljena leta 1235 "ministro provinciali fratrum minorum in Austria". 

O naglem naraščanju števila redovnih postojanki priča dejstvo, da so se manjši bratje že leta 1241 v graškem samostanu zbrali na provincialnem kapitlju in da je redovno vodstvo že v 13. stoletju avstrijsko provinco razdelilo na "zvezo samostanov", na kustodije. V naslednjem stoletju je prišlo do ponovne reorganizacije province, ki je tedaj obsegala šest kustodij s petindvajsetimi samostani. Šesta je bila kustodija v Marki (Custodia Marchiae), h kateri so sodili samostani v Ljubljani, na Ptuju, v Mariboru in Celju. Med samostani avstrijske province je veljal za najuglednejšega samostan na Dunaju, katerega nastanek sega v čas okoli leta 1230.

Kdaj so manjši bratje prišli v štajersko glavno mesto Gradec, ne vemo natančno, vsekakor pa so bili tam nastanjeni v letu 1239, ko se omenjata brata Albert in Markvard.

Na slovenskih tleh so se manjši bratje naselili ponekod že v prvi polovici 13. stoletja, saj so kmalu po svojem nastanku našli v meščanih in plemstvu občudovalce, zaščitnike in dobrotnike. Ponekod so jih poklicali v svoj kraj meščani, drugod so bili plemiški ljudje ustanovitelji redovnih postojank. Prvi samostani manjših bratov so nastali pri nas verjetno v meščanskih naseljih blizu Italije. V Gorici naj bi se redovniki naselili že v letu 1225, v Trstu štiri leta kasneje, v Kopru in Piranu pa v drugi polovici 13. stoletja. Na Koroško je manjše bratje pripeljal bamberški škof Henrik (1245-1256), s čimer je določen čas ustanovitve samostanov v Beljaku (Villach) in Volšperku (Wolfsberg). Ptujska posotojanka manjših bratov je bila ustanova Ptujskih gospodov, medtem ko so se Mariborčani šteli za ustanovitelje samostana v svojem mestu. V obeh mestih pa so se bratje naselili približno v istem času, se pravi na začetek druge polovice 13. stoletja. Celjski samostan velja za ustanovo gospodov Žavneških, kasneje Celjskih, iz leta 1241, vendar moramo prihod manjših bratov v Celje postaviti v kar za nekaj desetletij kasnejši čas. Na Kranjskem so se Frančiškovi sinovi naselili le v deželnem glavnem mestu okoli leta 1240, najzogdnejše pričevanje o njihovi redovni naselbini v Ljubljani pa je iz leta 1242. Omenimo naj, da so našle v srednjem veku k nam svojo pot tudi klarise, drugi red sv. Frančiška. Na Kranjskem sta nastala dva samostana: leta 1300 v Mekinjah pri Kamniku, leta 1358 pa v Škofji Loki. Nastanek samostana klaris v Št. Vidu ob Glini na Koroškem (St. Veit an der Glan) pa datiramo med leti 1320 in 1330.

Še pred manjšimi brati so se v Ljubljani naselili križniki. V mestu so bivali vsaj že leta 1228 in verjetno že tedaj na Novem trgu. Redovna hiša, imenovana komenda, se izrecno omenja prvič leta 1263, njihova cerkev Matere božje pa leta 1268. Gre za postojanko viteškega reda, ki si je kmalu pridobila nepremičnine pri mestu in precejšnjo posest na Kranjskem. V dušnopastirskem pogledu seveda ni odigrala take vloge, kot sta jo postojanki manjših bratov in avguštincev-eremitov, pač pa imajo njeni bratje zasluge za šolstvo. Avguštinci so prišli v Ljubljano najkasneje šestdeset let po ustanovitvi reda (ustanovljen 1256) ter so imeli svoj samostan in cerkev sv. Martina pred Špitalskim mostom v takratnem predmestju. Prvikrat pa se njihov samostan (claustrum fratrum heremitarum) omenja leta 1314. Konec 15. stoletja so se avguštinci zaradi turške nevarnosti umaknili k cerkvi sv. Jakoba, kjer so imeli nato svoj samostan do leta 1553, ko je bil ustanovljen t. i. cesarski špital, ki je tu dobil svoje prostore. Avguštinci so se nato umaknili na Reko, kjer so imeli svojo postojanko že v drugi polovici 14. stoletja. Po mnenju nekaterih zgodovinarjev pa naj bi se avguštinci umaknili na Reko pred uveljavljajočim se protestantizmom. Po svoji vrnitvi v deželno glavno mesto leta 1623 so se sklicevali na svojo lastnino pri sv. Jakobu, a so se odločili vrniti se na svoje prvotno mesto pred nekdanjimi Špitalskimi vrati. Po M. Kosu je cerkev sv. Martina domnevno prva predhodnica današnje frančiškanske cerkve.
 
Pred letom 1242 so se v Ljubljani naselili manjši bratje in si pozidali samostan in cerkev na današnjem Vodnikovem trgu. Zanimiva, a neverjetna je trditev J. V. Valvasorja, ki piše, da je na mestu nekdanje frančiškanske cerkve bogat trgovec po imenu Peter Baldaviz postavil leta 1073 cerkev, posvečeno apostolu Filipu, in ji namenil precej bogastva. Cerkev naj bi pričeli zidati že v maju omenjenega leta. Valvasor vira za svoje poročilo, ki so ga za njim mnogi ponavljali, razširjali in po svoje razlagali, ne navaja. M. Kos omenja, da je Filip kot patron cerkve v 11. stoletju mogoč, da pa je cerkva, posvečenih temu svetniku, na Slovenskem sorazmerno malo. Nato nadaljuje: "Močno sumnjo pa vzbuja v tisti dobi omemba trgovca v Ljubljani, 60 let preden se Ljubljana zanesljivo v virih vobče ne omenja; njegov priimek Baldaviz zveni za 11. stoletje neverjetno in nemogoče. Zato na tej nepreverljivi in neverjetni vesti ne gre graditi, posebno tudi ne, ker se kakršna koli cerkev sv. Filipa v Ljubljani sicer nikdar ne omenja."
 
Gregorij Dolničar (Thalnitscher, 1655-1719) pravi, da so frančiškani prišli v Ljubljano leta 1233 iz Gorice na željo sv. Antona Padovanskega, ki da je  v Gorici postavil že leta 1226 samostan s cerkvijo sv. Katarine. Redovni zgodovinar p. Gvido Rant ugotavlja, da so se gornjemu mnenju pridružili tudi vsi zgodovinarji prejšnjega stoletja, ki so omenjali čas in okoliščine ustanovitve ljubljanskega samostana manjših bratov. P. Gvido Rant je tudi mnenja, da ima za ustanovitev zasluge tudi oglejski patriarh Bertold Andeški (1218-1251), ki si je prizadeval za ustanovitev več samostanov in škofije s sedežem v Gornjem Gradu. Vodila ga je namreč želja, da "odstrani zmote, ki so bile med slovenskim ljudstvom". Avtor navaja nadalje Valvasorjevo poročilo, da so se namreč leta 1239 pojavili v Ljubljani bičarji, ki so brez cerkvenega dovoljenja ustanovili poseben moški in ženski red in ki jih je Cerkev kmalu zatrla. Mnenja je tudi, da si je patriarh Bertold želel v Ljubljani manjših bratov, ki bi zmogli ustaviti razširjanje "zmotnih nauov in bičarjev". Ugotavlja tudi, da se manjši bratje prvikrat omenjajo v letu 1242 in po njegovem v času, ko se tudi omenjajo prve postojanke manjših bratov v avstrijskih deželah. Zato naj bi smeli z gotovostjo trditi, da so prišli redovniki v deželno glavno mesto v letih med 1230 in 1242. Redovni kronist p. Maver Fajdiga zatrjuje, da je bil samostan pozidan v letu 1233 s skupnimi močmi prebivalstva (communi incolarum auxilio structum).
 
J. V. Valvasor: Mesto Ljubljana, 1679

 




Print Friendly and PDF