Slovenskega maja si ne moremo predstavljati brez šmarnic – vsakodnevne ljudske pobožnosti Mariji v čast. Pobožnost te vrste poznajo tudi drugod po svetu, pri nas pa je leta 1855 dobila izvirno ime po cvetlici, ki ta mesec cvete po naših gozdovih in vrtovih. Že leta 1842 je Davorin Trstenjak objavil prevod francoske knjige Mesec Marije, leta 1851 so pobožnost začeli ljubljanski bogoslovci, v naslednjih nekaj letih so jo poznali tudi drugod in zdaj ni cerkve ne vasi, kjer se ne bi zbirali k branju »šmarnic«, molitvi lavretanskih litanij in petju Marijinih pesmi, med njimi tudi nekaj posebnih šmarničnih. Slovenskih šmarničarjev, piscev knjig za to pobožnost, se je od Janeza Volčiča zvrstila še cela vrsta, tudi v letih po zadnji vojski so izhajale šmarnice vsaj v razmnoženi obliki. Njihova vsebina ni bila vedno izključno marijanska, verniki so ob branju in poslušanju spoznavali tudi različne svetnike in svetniške osebnosti pa nekatere verske resnice, tako da so bili v tem mesecu udeleženci deležni intenzivnega verskega pouka.
Kratko zgodovino šmarnic je M. Brecelj objavil v Ognjišču 1988, št. 5, mednarodni javnosti jo je predstavil A. Štrukelj na 10. mariološkem kongresu leta 1987 v Kevelaerju (Bogoslovni vestnik 1988, 147-153).
VIR: Leto svetnikov, 2, 1999. Smolik, M., ur., Celje, Mohorjeva družba, str. 278.
Besedilo šmarnic ob 500-letnicij Marijinega prikazanja v Strunjanu TU►
