Preskoči na vsebino


Postni čas - Križev pot

Krížev pót (latinsko Via crucis) je likovna upodobitev Jezusovega trpljenja od trenutka, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Križev pot je predvsem molitev, ki jo molimo, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja. Križev pot nolijo tudi  Evangeličanska cerkev in še nekatere druge protestantske Cerkve.

Križev pot se je razvil iz pobožnosti romarjev, ki so v Jeruzalemu sledili Jezusovi poti od mesta proti Golgoti. Ob poti so se ustavljali in molili, ob tem pa so se spominjali posameznih prizorov Jezusovega trpljenja. Križev pot se je razširil po Evropi zlasti po 13. stoletju, zaradi pobožnosti svetega Frančiška Asiškega in njegovih učencev.

VIR: Wikipedia

Križev pot  v 14-ih postajah slika Jezusovo zadnjo,  poslednjo človeško pot, ki jo pod težo križa ves izčrpan, tepen, uničen, na poti na Golgoto/ Kalvarijo/ Grič lobanj od postaje do postaje prehodi Božji Sin… - spremljamo Jezusa od Pilatove hiše do Golgote. Na križevem potu samem je mogoče podoživeti pot, ki  pelje preko muke in smrti v nebesa, v  zgodovinski usodi vsega nadaljnjega krščanstva - kajti ni Vstajenja brez Križanja, ko molimo svojega Kristusa in Ga hvalimo, ker je s svojim križem svet odrešil. V postnem času, še zlasti na véliki petek, ki predstavlja obletnico Jezusove smrti, je križev pot v molitvah presijan ne le s človeško muko poslednjosti, ampak tudi z upanjem v večno življenje.

VIR: Vladimir Gajšek

Križev pot iz cerkve na blejskem otoku.

1. postaja:   Pilat obsodi Jezusa na smrt

2. postaja:  Jezus vzame križ na svoje rame

3. postaja:  Jezus prvič pade pod križem

4. postaja:  Jezus sreča svojo žalostno mater

5. postaja:  Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

6. postaja:  Veronika poda Jezusu potni prt

7. postaja:  Jezus drugič pade pod križem

8. postaja:  Jezus tolaži jeruzalemske žene

9. postaja:  Jezus tretjič pade pod križem

10. postaja:  Jezusa slečejo in mu dajo piti kis pomešan z žolčem

11. postaja:  Jezusa pribijejo na križ

12. postaja:  Jezus umre na križu

13. postaja:  Jezusa snamejo s križa in ga izročijo materi

14. postaja:  Jezusa položijo v grob 

 

Križev pot v Koloseju 2018

UVOD
Letošnja besedila premišljevanj o štirinajstih postajah obreda križevega pota je napisalo petnajst mladih med 16 in 27 leti. Glavni novosti sta dve: prva nima primerjave s preteklimi besedili in zadeva starost avtorjev: mladostniki so (devet od njih je gimnazijcev rimskega liceja Pilo Albertelli); druga je v timski razsežnosti tega dela, ki je simfonija tolikih glasov z različno tonaliteto in barvo. Ne obstajajo »mladi« na splošno, ampak Valerio, Maria, Margherita, Francesco, Chiara, Greta …

Z navdušenjem, značilnim za njihova leta, so sprejeli izziv, ki jim ga je podal papež v tem letu 2018, posvečenem mladim rodovom. Delo so opravili z natančno delovno metodo. Zbrali so se okoli mize in prebrali besedila Kristusovega pasijona po štirih evangelijih. Postavili so se tudi pred prizore križevega pota in so ga »videli«. Po branju – in upoštevaje potrebni čas – je vsak od mladostnikov povedal, kateri prizor ga je posebej nagovoril. Tako je bilo enostavneje in bolj naravno razdeliti posamezne postaje.

Tri ključne besede, trije glagoli, zaznamujejo potek teh besedil: predvsem, kakor smo že poudarili, videti, potem srečati in slednjič moliti.

Ko smo mladi, hočemo videti, videti svet, videti vse. Prizor velikega petka je mogočen tudi v svoji krutosti. Ko ga vidimo, nas to lahko pahne v zavračanje ali pa v usmiljenje in potemtakem v srečanje. Prav tako, kakor dela Jezus v evangeliju vsak dan, tudi na ta dan, zadnji. Sreča Pilata, Heroda, duhovnike, stražo, mater, Cirenejca, jeruzalemske žene, dva razbojnika, svoja zadnja sopotnika. Ko smo mladi, imamo vsak dan priložnost, da koga srečamo, in vsako srečanje je nekaj novega, presenetljivega. Ostarimo, ko nočemo več videti nikogar, ko strah, ki zapira, premaga zaupljivo odprtost: strah pred spremembo, ker srečanje potegne za seboj spremembo, pripravljenost, da nadaljujemo pot z novim pogledom. Videti in srečati nas slednjič sili k molitvi, ker pogled in srečanje porodita usmiljenje, in to celo v svetu, za katerega je videti, kot da mu je zmanjkalo sočutja, in na dan, kakršen je tale, prepuščen nerazumni jezi, prostaštvu in raztreseni lenobnosti ljudi.

Če pa s srcem hodimo za Jezusom celo po skrivnostni poti križa, se lahko znova rodita pogum in zaupanje. Potem ko bomo videli in se bomo odprli za srečanje, bomo izkusili milost molitve, ne več sami, ampak skupaj.

PREMIŠLJEVANJA IN MOLITVE,
ki so jih sestavili:
I Valerio De Felice
II Maria Tagliaferri in Margherita Di Marco
III Caterina Benincasa
IV Agnese Brunetti
V Chiara Mancini
VI Cecilia Nardini
VII Francesco Porceddu
VIII Sofia Russo
IX Chiara Bartolucci
X Greta Giglio
XI Greta Sandri
XII Dante Monda
XIII Flavia De Angelis
XIV Marta Croppo
pod vodstvom profesorja Andrea Monda.
Ilustracije Ivan Klimočko, Ukrajina
Nunciatura, Kuba

KRIŽEV POT
Adoramus te, Christe
Zbor: Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
Gospod, ki si trpel za nas, usmili se nas.

Sveti oče: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vsi: Amen.

I. postaja
Jezusa obsodijo na smrt

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,22-25)
On pa jim je še tretjič rekel: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.« Oni pa so pritiskali nanj z velikim vpitjem in zahtevali, naj bo križan. In njihovo vpitje je postajalo čedalje močnejše. Pilat je razsodil, naj se ugodi njihovi zahtevi. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji.

Vidim te, Jezus, iz oči v oči z upraviteljem, ki se trikrat hoče zoperstaviti ljudski volji in se končno odloči, da se ne bo odločil; iz oči v oči z množico, ki jo trikrat vpraša, in se ta vsakič odloči proti tebi. Množica, to je vsi, to je nihče. Človek skrit v masi izgubi svojo osebnost, je le glas tisoč drugih glasov. Preden zataji tebe, zataji sebe, ko svojo odgovornost razprši v valujočo odgovornost brezoblične množice. In vendar je odgovoren. Zapeljan od prišepetovalcev, od zla, ki se širi s prekanjenim in oglušujočim glasom je prav človek tisti, ki te obsodi.

Danes se zgražamo pred tako krivičnostjo in bi se radi od nje distancirali. Ko pa to počnemo, pozabljamo vse tiste primere, ko smo se mi kot prvi odločili, da namesto tebe rešimo Baraba. Ko je bilo naše uho gluho za klic dobrega, ko krivice pred seboj raje nismo niti opazili.

Na tistem nagnetenem trgu bi bilo dovolj, ko bi eno samo srce podvomilo, ko bi se en sam glas dvignil proti tisoč glasovom Zla. Vselej, kadar nas bo življenje postavilo pred odločitev, se spomnimo tega trga in te zablode. Dopustimo svojim srcem, da podvomijo, in ukažimo svojemu glasu, da se dvigne.

Prosim te, Gospod, da bdiš nad našimi odločitvami,
da jih razsvetljuješ s svojo lučjo,
da v nas gojiš sposobnost za spraševanje:
samo zlo nikoli ne dvomi.
Drevesa, ki poganjajo korenine v globine,
se posušijo, če jih zaliva zlo.
Ti pa si naše korenine postavil v nebo
in listje na zemljo, da bi te prepoznali in ti sledili.
Pater noster …
Stabat mater dolorosa
/ iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.
Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.

II. postaja
Jezusu naložijo križ

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Marku (Mr 8,34-35)
In Jezus je poklical množico skupaj s svojimi učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Vidim te, Jezus, s trnjem kronanega, ko sprejemaš svoj križ. Sprejemaš ga, kakor si vselej sprejel vse stvari in vse ljudi. Naložijo ti les, težak, grapav, ti pa se ne upiraš, ne mečeš proč tega mučilnega orodja, krivičnega in nečastnega. Nalagaš si ga nase in stopaš na pot, ko ga nosiš na ramenih. Kolikokrat sem se uprla in pobesnela proti nalogam, ki sem jih dobila, pa so se mi zdele težke ali krivične. Ti ne delaš tako. Samo kakšno leto starejši si od mene, danes bi rekli, da si še mlad, a si učljiv in zares vzameš tisto, kar ti ponuja življenje, vsako priložnost, ki se ti ponudi, kakor da bi hotel priti stvarem do dna in odkriti, da je vedno še nekaj več od tistega, kar se vidi navzven, neki skriti in presenetljivi pomen. Po tvoji zaslugi razumem, da je to križ odrešenja in osvoboditve, križ podpore pri opotekanju, lahki jarem, breme, ki ne bremeni.

Iz pohujšanja smrti Božjega Sina, smrti, kakor umirajo grešniki, smrti, kakor umirajo zločinci, se poraja milost, da v bolečini odkrivamo vstajenje, v trpljenju tvojo slavo, v stiski tvoje odrešenje. Isti križ, za človeka simbol ponižanja in bolečine, se zdaj po zaslugi tvoje žrtve razkrije kot obljuba: iz vsake smrti bo vstalo življenje in v vsaki temi bo zasijala luč. Zato lahko vzkliknemo: »Pozdravljen križ, edini up!«

Prosim te, Gospod, daj, da bomo v luči križa, simbola naše vere
sprejeli svoje trpljenje in bomo, razsvetljeni s tvojo ljubeznijo,
objeli svoje križe, ki sta jih tvoja smrt in tvoje vstajenje proslavila.
Daj nam milost, da bomo pogledali v svojo zgodbo
in v njej odkrili tvojo ljubezen do nas.
Pater noster …
Cuius animam gementem,
/ contristatam et dolentem / pertransivit gladius.
V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.

III. postaja
Jezus pade prvič

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija (Iz 53,4)
V resnici pa je nosil naše trpljenje, naložil si je naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega.

Vidim te, Jezus, kako trpeč hodiš po poti proti Kalvariji z bremenom našega greha. In vidim te, kako padeš, z rokami in koleni na tleh, ves v bolečini. Kako ponižno si padel! Kolikšno ponižanje zdaj izkušaš! Tvoja narava pravega človeka se jasno vidi v tem odseku tvojega življenja. Križ, ki ga nosiš, je težak; potreboval bi pomoči, a ko padeš po tleh, ti nihče ne pomaga, še več, ljudje se norčujejo iz tebe, smejejo se pred podobo Boga, ki pade. Morda so razočarani, morda so si te napak zamišljali. Včasih mislimo, da imeti vero vate pomeni nikoli pasti v življenju. Skupaj s tabo padam tudi jaz in z menoj moje predstave, tiste, ki sem jih imel o tebi; kako krhke so bile!

Vidim te, Jezus, kako stisneš zobe in se, popolnoma prepuščen Očetovi ljubezni, dvigneš in nadaljuješ pot. S temi prvimi koraki proti križu, ki so tako opotekajoči, me, Jezus, spominjaš na otroka, ki stopa s prvimi koraki proti življenju, izgubi ravnotežje in pade in se joka, potem pa gre dalje. Izroči se v roke staršev in se ne ustavi; strah ga je, a gre dalje, ker strahu sledi zaupanje.

S svojim pogumom nas učiš, da spodrsljaji in padci ne smejo nikoli zaustaviti naše poti in da imamo vedno izbiro: vdati se ali pa vstati s teboj.

Prosim te, Gospod, prebudi v nas, mladih,
pogum, da bomo vstali po vsakem padcu,
prav kakor si storil ti na kalvarijski poti.
Prosim te, daj, da bomo vedno znali ceniti
veličastni in dragoceni dar življenja
in da spodrsljaji in padci
ne bodo nikoli razlog, da bi ga zavrgli;
naj se zavedamo, da lahko, če zaupamo tebi,
vstanemo in najdemo moč za nadaljevanje poti,
in to vedno.
Pater noster …
O quam tristis et afflicta
/ fuit illa benedicta / mater Unigeniti!
O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.

IV. postaja
Jezus sreča svojo Mater

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (Lk 2,34-35)
Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč –, da se razodenejo misli mnogih src.«

Vidim te, Jezus, ko srečaš svojo mater. Marija je tam, hodi med gnečo po ulici, veliko ljudi je ob njej. Edino, kar jo loči od drugih, je dejstvo, da je tam, da bi spremljala svojega sina. Ta podoba se kaže vsak dan: mame spremljajo otroke v šolo ali k zdravniku ali pa jih vodijo s seboj na delo. Marija pa se razlikuje od drugih mater: sina spremlja v smrt. Videti, kako umira lastni otrok je najkrutejša usoda, kar si jih je mogoče zamisliti, najbolj nenaravna; še huje pa je, če otrok, ki je nedolžen, umira po roki pravice. Kako nenaraven in krivičen prizor je pred mojimi očmi! Moja mati me je učila k čutu pravičnosti in naj zaupam v življenje; kar pa danes vidijo moje oči, nima nič od tega, je brez smisla in je polno bolečine.

Vidim te, Marija, kako gledaš svojega ubogega fanta: po hrbtu ima sledove bičanja in je prisiljen, da prenaša težo križa, verjetno bo od utrujenosti kmalu spet padel pod njo. In vendar si vedela, da se bo slej ko prej to zgodilo, prerokovano ti je bilo, zdaj pa, ko se to godi, je vse drugače. Vedno je tako, vedno smo nepripravljeni pred življenjem, pred njegovo krutostjo. Marija, zdaj si žalostna, kakor bi bila sleherna žena na tvojem mestu, a nisi obupana. Tvoje oči niso ugasnile, ne gledajo v prazno, ne hodiš s sklonjeno glavo. Siješ celo v svoji žalosti, ker imaš upanje, veš, da potovanje tvojega sina ne bo enosmerno, in veš, in čutiš, kakor čutijo samo mame, da ga boš kmalu spet videla.

Prosim te, Gospod, pomagaj nam,
da bomo vedno imeli v mislih Marijin zgled,
kako je sprejela smrt svojega sina
kot veliko skrivnost odrešenja.
Pomagaj nam, da bomo delovali
s pogledom, uprtim v dobro drugih,
in z zavestjo, da nismo nikoli sami
niti zapuščeni ne od Boga ne od Marije,
dobre matere, ki so ji njeni otroci vedno pri srcu.
Pater noster …
Quae marebat et dolebat
/ pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.
V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.

V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,26)
Ko so ga odvedli, so prijeli nekega Simona iz Cirene, ki je prihajal s polja, in mu naložili križ, da ga je nesel za Jezusom.

Vidim te, Jezus, kako nate pritiska teža križa. Vidim, da ne zmoreš sam; prav v trenutku največjega naprezanja si ostal sam, ni tistih, ki so govorili, da so tvoji prijatelji: Juda te je izdal, Peter te je zatajil, drugi zapustili. A glej, nepričakovano srečanje: nekdo, neki kdorsižebodi, ki je morda slišal govoriti o tebi, pa vendar ni hodil za teboj, in vendar je zdaj tu, ob tvoji strani, z ramo ob rami, da deli tvoj jarem. Ime mu je Simon in je tujec, ki prihaja od daleč, iz Cirene. Zanj je to nekaj nepredvidenega, izkaže pa se, da gre za srečanje.

Nešteto je srečanj in zaletavanj, ki jih doživljamo vsak dan, zlasti mi, mladi, ki nenehno vstopamo v stik z novimi resničnostmi, z novimi ljudmi. In prav v nepričakovanem srečanju, v dogodku, ki te doleti, v presenečenju, ki te vrže iz tira se skriva priložnost za ljubezen, za prepoznavanje najboljšega v bližnjem, tudi ko se nam ta zdi drugačen.

Včasih se počutimo kot ti, Jezus, zapuščeni od tistih, za katere smo mislili, da so naši prijatelji, pod težo, ki pritiska na nas. A ne smemo pozabiti, da obstaja neki Simon iz Cirene, ki je pripravljen zagrabiti naš križ. Ne smemo pozabiti, da nismo sami in iz tega zavedanja lahko črpamo moč, da si naložimo križ tistega človeka, ki ga imamo ob sebi.

Vidim te, Jezus: zdaj se zdi, da izkušaš nekaj olajšanja, da za hip uspeš zadi­hati, zdaj, ko nisi več sam. In vidim Simona: kdo ve, ali je izkusil, da je tvoj jarem la­hek; kdo ve, ali se zaveda, kaj pomeni ta nepredvideni dogodek v njegovem življenju.

Gospod, prosim te, da bi vsak od nas
mogel najti pogum, da bo kot Cirenejec,
ki si naloži križ in hodi po tvojih stopinjah.
Vsak od nas naj bo tako ponižen in močan,
da si bo naložil križ tistega, ki ga srečamo.
Daj, da bomo, kadar se bomo čutili sami,
mogli na svoji poti prepoznati kakega Simona iz Cirene,
ki se ustavi in si naloži naše breme.
Daj nam, da bomo znali iskati najboljše v človeku,
da bomo odprti za vsako srečanje, tudi v različnosti.
Prosim te, da bi se vsak od nas
nepričakovano znašel ob tvoji strani.
Pater noster …
Quis est homo qui non fleret,
/ Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?
Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?

VI. postaja
Veronika obriše Jezusovo obličje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija (Iz 53,2-3)
Ni imel podobe ne lepote, da bi ga hoteli videti, ne zunanjosti, da bi si ga želeli. Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin, izkušen v trpljenju, kakor tisti, pred katerim si zakrivajo obraz, preziran in ga nismo cenili.

Vidim te, Jezus, kako si ubog, skoraj neprepoznaven, kako delajo s tabo kot z zadnjim med ljudmi. Komaj hodiš proti svoji smrti z okrvavljenim in izmaličenim obrazom, čeprav je ta še vedno blag in ponižen, obrnjen kvišku. Neka žena si utre prostor med množico, da bi si od blizu ogledala ta tvoj obraz, ki je morda tolikokrat govoril njeni duši in ga je imela rada. Vidi ga, kako trpi in mu hoče pomagati. Ne pustijo ji mimo, toliko jih je, preveč, in oboroženi so. Nje pa to ne briga, odločena je, da dospe do tebe in za hip ji uspe, da se te dotakne, da te poboža s svojim ogrinjalom. Njena moč je moč nežnosti. Vajina pogleda se za hip srečata, eno obličje v obličju drugega.

Ta žena, Veronika, o kateri ne vemo ničesar, ne poznamo njene zgodbe, si prisluži nebesa s preprostim delom ljubezni. Približa se ti, opazuje tvoje razmrcvarjeno obličje in ga ljubi še bolj kot prej. Veronika se ne ustavi pri videzu, ki je danes v naši družbi podob tako pomemben, ampak brezpogojno ljubi grdo, neurejeno, nenaličeno in nepopolno obličje. To obličje, tvoje obličje, Jezus, prav v svoji nepopolnosti kaže na popolnost tvoje ljubezni do nas.

Prosim te, Jezus, daj mi moči,
da se približam drugim ljudem, vsakemu človeku,
mlademu ali staremu, revnemu ali bogatemu,
dragemu ali neznanemu,
in da v teh obrazih vidim tvoje obličje.
Pomagaj mi, da ne bom okleval
priskočiti na pomoč bližnjemu, v katerem prebivaš ti,
kakor je k tebi na kalvarijski cesti pritekla Veronika.
Pater noster …
Quis non posset contristari,
/ piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?
Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?

VII. postaja
Jezus pade drugič

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija (Iz 53,8.10)
Iz zatiranja in obsodbe je bil vzet, kdo premišlja o njegovem rodu? Kajti bil je odrezan iz dežele živih, zadet zaradi greha mojega ljudstva. [...] Gospodu je bilo po volji, da ga stre z bridkostjo.

Vidim te, Jezus, kako spet padeš pred mojimi očmi. Ko vnovič padeš, mi dokazuješ, da si človek, pravi človek. In vidim, da znova vstaneš, še odločneje kot prej. Ne vstajaš napuhnjeno; ni prevzetnosti v tvojem pogledu, ljubezen je. In ko nadaljuješ svojo pot, ko vstajaš po vsakem padcu, naznanjaš svoje vstajenje, dokazuješ, da si pripravljen še enkrat in za vselej naložiti na svoje krvaveče rame težo človekovega greha.

Ko si znova padel, si nam poslal jasno sporočilo ponižnosti. Padel si na tla, na tisto zemljo, iz katere smo bili vzeti mi, ljudje. Prst smo, blato smo, smo nič v primeri s teboj. Toda ti si hotel postati tak, kakršni smo mi, zdaj pa kažeš, kako si nam blizu: z enakimi napori, kot so naši, z enakimi slabostmi, kot so naše, z enakim potom, kot teče po našem čelu. Zdaj je tudi tebe na ta petek – kakor se dogaja tudi nam – bolečina podrla na tla. A ti imaš moč, da nadaljuješ, ne bojiš se težav, na katere lahko naletiš, in veš, da je na koncu naporov raj. Vstaneš, da se odpraviš prav tja, da nam odpreš vrata svojega kraljestva. Čuden kralj si, kralj v prahu.

Občutim vrtoglavico: nismo vredni, da bi svoje napore in svoje padce primerjali s tvojimi. Tvoji so žrtev, največja žrtev, ki jo bodo moje oči in vsa zgodovina kdajkoli mogle videti.

Prosim te, Gospod, daj, da bomo pripravljeni po vsakem padcu vstati,
da se bomo lahko nekaj naučili iz svojih spodrsljajev.
Kadar se nam zgodi, da se spotaknemo in pademo,
nas spomni, da se lahko česa naučimo in vstanemo,
samo če smo s teboj in te držimo za roko.
Daj, da bomo mladi mogli vsem prinašati tvoje sporočilo ponižnosti
in da bodo prihodnji rodovi odprli oči proti tebi
in bodo zmogli razumeti tvojo ljubezen.
Nauči nas, da bomo pomagali trpečemu, ki pada ob nas,
da bomo obrisali njegov pot in stegnili roko, da ga dvignemo.
Pater noster...
Pro peccatis suae gentis
/ vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.
Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.

VIII. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,27-31)
Za njim je šla velika množica ljudstva, tudi žená, ki so se tolkle po prsih in ga objokovale. Jezus pa se je obrnil k njim in rekel: »Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki! Glejte, prišli bodo dnevi, ko porečejo: ›Blagor nerodovitnim in telesom, ki niso rodila, in prsim, ki niso dojile!‹ Takrat bodo začeli govoriti goram: ›Padite na nas!‹ in gričem: ›Pokrijte nas!‹ Kajti če z zelenim lesom tako delajo, kaj se bo zgodilo s suhim?«

Vidim te in te poslušam, Jezus, ko se pogovarjaš z ženami, ki si jih srečal na svoji poti proti smrti. V vseh svojih dnevih si hodil mimo in srečeval toliko ljudi, jim stopil naproti in se pogovarjal z vsemi. Zdaj se pogovarjaš z jeruzalemskimi ženami, ki te vidijo in jokajo. Tudi jaz sem ena tistih žena. Ti, Jezus, pa v svojih spodbudah uporabljaš besede, ki me presunejo, to so konkretne in direktne besede; na prvi pogled so lahko videti grobe in stroge, ker so preproste. Danes smo namreč navajeni na svet, ki ga oblikuje sprevračanje besed; hladna hinavščina prekriva in preceja to, kar hočemo zares povedati; vedno bolj se izogibamo opominjanja, raje prepuščamo drugega njegovi lastni usodi in nam ni mar, da bi ga opozarjali njemu v prid.

Medtem pa ti, Jezus, govoriš ženam kot oče in jih tudi grajaš; tvoje besede so besede resnice in prihajajo neposredno s svojim namenom poboljšanja, ne obsojanja. Ta govorica se razlikuje od naše, ti vedno govoriš ponižno in segaš naravnost v srce.

Pri tem srečanju, zadnjem pred križem, še enkrat izstopa tvoja brezmejna ljubezen do poslednjih in na rob odrinjenih; v tistem času žensk niso imeli za vredne, da bi se sklicevali nanje, medtem ko si ti v svoji nežnosti pravi prevratnik.

Prosim te, Gospod, daj nam,
da bomo lahko skupaj z ženami in možmi tega sveta
postali vedno bolj dobrohotni
do potrebnih, prav kakor si bil ti.
Daj nam moči, da bomo plavali proti toku
in vstopili v pristen stik z drugimi,
da bomo gradili mostove in se izogibali zapiranja v sebičnost,
ki nas vodi v osamo greha.
Pater noster...
Eia, mater, fons amoris,
/ me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.
Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.

IX. postaja
Jezus pade tretjič

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija (Iz 53,5-6)
On pa je bil ranjen zaradi naših grehov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, vsak je krenil na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.

Vidim te, Jezus, ko tretjič padeš. Dvakrat si že padel in obakrat si vstal. Napor in bolečina nimata več meja, zdaj, v tem tretjem in zadnjem padcu je videti, da si dokončno premagan. Kolikokrat se nam v vsakdanjem življenju zgodi, da pademo. Tolikokrat pademo, da se nam pomeša štetje padcev, vedno pa za vsak padec upamo, da bo zadnji, saj je potreben pogum upanja, da so soočimo s trpljenjem. Ko nekdo tolikokrat pade, se na koncu sesujejo moči in upanje se dokončno razblini.

Predstavljam si, da sem ob tebi, Jezus, na poti, ki te vodi v smrt. Težko si je zamisliti, da si prav ti Božji Sin. Nekdo ti je že skušal pomagati, a zdaj si do konca ožet, miruješ ohromel in je videti, da ti ne bo uspelo nadaljevati poti. A glej, vidim, da nenadoma vstajaš, iztegneš noge, usločiš hrbet, kolikor je pač mogoče s križem na ramenih, in vnovič nadaljuješ s hojo. Sam hodiš v smrt, a to hočeš speljati do konca. Morda je to ljubezen. Iz tega razumem prav to: ni pomembno, kolikokrat bomo padli, vedno bo neka preizkušnja zadnja, morda najhujša, najstrašnejša, v kateri bomo poklicani, da najdemo moč, da dospemo do konca poti. Za Jezusa je konec križanje, nesmisel smrti, ki pa razkriva globlji pomen, višji cilj, namreč odrešenje nas vseh.

Prosim te, Gospod, daj nam vsak dan
pogum, da bomo nadaljevali svojo pot.
Daj, da bomo sprejeli do konca
upanje in ljubezen, ki si nam ju dal.
Naj se vsi zmorejo soočiti z izzivi življenja
z močjo in vero, s katerima si ti preživel
zadnje trenutke svoje poti
proti smrti na križu.
Pater noster …
Fac ut ardeat cor meum
/ in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.
Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.

X. postaja
Jezusa slečejo

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu (Jn 19,23)
Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana.

Vidim te, Jezus, kako si gol, kakor te nisem še nikoli videl. Odvzeli so ti obleko, Jezus, in zanjo mečejo kocke. V očeh teh ljudi si izgubil zadnji okrušek dostojanstva, ki ti je ostal, edino stvar, ki si jo še imel na tem tvojem potu trpljenja. V začetku časov je Oče sešil obleko za prva človeka, da bi ju odel v dostojanstvo; zdaj ti ljudje trgajo obleko s telesa. Vidim te, Jezus, in vidim mladega migranta, ki z uničenim telesom prihaja v deželo, ki je prepogosto kruta, pripravljena, da mu odvzame obleko, edino dobrino, in jo proda; da ga pusti tako samo z njegovim križem, kakor je tvoj, samo z izmučeno kožo, kakor je tvoja, samo z očmi, razprtimi od bolečine, kakor so tvoje.

Nekaj pa je v zvezi z dostojanstvom, kar ljudje pogosto pozabijo: nahaja se pod tvojo kožo, je del tebe in bo vedno s teboj, in še bolj v tem trenutku, v tej goloti.

Golota sama, s katero prihajamo na svet, je golota, s katero nas sprejema zemlja na večer življenja. Od ene matere k drugi. In zdaj je tu, na tem griču, tudi tvoja mati, ki te znova vidi golega.

Vidim te in razumem veličino in sijaj tvojega dostojanstva, dostojanstva slehernega človeka, ki ga nihče ne bo mogel nikoli izbrisati.

Prosim te, Gospod, daj, da bomo mi vsi prepoznali
dostojanstvo, lastno naši naravi,
tudi ko se pred drugimi znajdemo goli in sami.
Daj, da bomo vedno zmogli videti dostojanstvo drugih,
ga ceniti in varovati.
Prosimo te, da nam podeliš potreben pogum,
da bomo razumeli sebe onkraj tega, kar nas prekriva;
in sprejeti goloto, ki nam pripada
in nas spominja na naše uboštvo,
ki si ga vzljubil, tako da si dal za nas življenje.
Pater noster …
Sancta mater, istud agas,
/ Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.
Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.

XI. postaja
Jezusa pribijejo na križ

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,33-34)
In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in oba hudodelca, enega na desnici in enega na levici. Jezus je govoril: »Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Vidim te, Jezus, kako so ti odvzeli vse. Tebe so hoteli kaznovati, nedolžnega, tako da so te pribili na les križa. Kaj bi jaz naredil na njihovem mestu? Ali bi bil dovolj pogumen, da bi priznal tvojo, svojo resnico? Ti si bil tako močan, da si prenesel težo križa, da ti niso verjeli, da so te obsodili zaradi tvojih neprijetnih besed. Danes nam ne uspe prebaviti kritike, kakor da bi bila vsaka beseda izrečena za to, da nas rani.

Ti pa se nisi ustavil niti pred smrtjo, trdno si verjel v svoje poslanstvo in si se zanesel na svojega Očeta. Danes pa nas v svetu interneta tako pogojuje vse, kar kroži po mreži, da včasih podvomim celo v lastne besede. Tvoje besede pa so drugačne, močne so v tvoji šibkosti. Ti si nam odpustil, nisi kuhal zamere, učil si nastaviti drugo lice in si šel preko, vse do popolne žrtve svoje osebe.

Gledam okoli sebe in vidim oči, ki so priklenjene na ekran telefona, zaposlene v družbenih omrežjih s pribijanjem vsake napake drugih brez možnosti odpuščanja. Ljudje, ki v krempljih jeze kričijo, da se sovražijo iz najbolj puhlih razlogov.

Gledam tvoje rane in se zdaj zavedam, da ne bi imela tvoje moči. Sedim pa tu, pri tvojih nogah in se tudi sama želim znebiti vsakega omahovanja, dvigam se s tal, da bi ti bila lahko bližje, čeprav samo za kakšen centimeter.

Prosim te, Gospod, daj, da bom pripravljena
vpričo dobrega to dobro priznati.
Daj, da bom vpričo krivice pogumno
vzela v roke svoje življenje in ravnala drugače.
Daj, da se bom osvobodila vseh strahov,
ki me hromijo kot žeblji in me držijo
daleč od življenja, ki si ga pripravil za nas
in si upal, da ga bomo živeli.
Pater noster …
Tui Nati vulnerati,
/ tam dignati pro me pati / poenas mecum divide.
Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.

XII. postaja
Jezus umre na križu

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Luku (Lk 23,44-47)
Bilo je že okrog šeste ure, ko se je stemnilo po vsej zemlji do devete ure. Sonce je otemnelo in zagrinjalo v templju se je pretrgalo po sredi. Jezus je zaklical z močnim glasom in rekel: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha.« In ko je to rekel, je izdihnil.

Vidim te, Jezus, in tokrat te raje ne bi videl. Umiraš. Lep si bil za pogled, ko si govoril množicam, zdaj pa je vsega konec. In jaz raje ne bi gledal konca; prepogosto sem obrnil pogled proč, skoraj sem se že navadil bežati pred bolečino in smrtjo, dal sem si anestezijo.

Tvoj krik na križu je močan in para ušesa. Nismo bili pripravljeni za tolikšno muko, nismo in nikoli ne bomo. Nagonsko bežimo, zagrabi nas panika. Vpričo smrti in trpljenja ju zavračamo, raje pogledamo drugam ali zapremo oči. Ti pa, nasprotno, ostajaš tam na križu, čakaš nas razprostrtih rok in nam odpiraš oči.

To je velika skrivnost, Jezus. Ljubiš nas, ko umiraš, ko si zapuščen, ko izročaš svojega duha, ko izpolnjuješ Očetovo voljo, ko odhajaš. Ti ostajaš na križu in to je vse. Ne poskušaš razlagati skrivnosti smrti, dopolnitve vseh stvari, delaš nekaj več: prečkaš jo z vsem svojim telesom in duhom. Velika skrivnost, ki nas še vedno sprašuje in vznemirja, nas izziva, nas vabi, naj odpremo oči, naj se naučimo gledati tvojo ljubezen celo v smrti, še več, celo začenši od smrti. Prav tam si nas vzljubil, v našem najbolj resničnem stanju, ki ga ni mogoče odpraviti ali se mu izogniti. Prav tam dojemamo, čeprav še nepopolno, tvojo živo in pristno navzočnost. Po tem nas bo vedno žejalo, po tvoji bližini, po tvojem biti »Bog z nami«.

Prosim te, Gospod, odpri mi oči,
da te bom videl tudi v trpljenju,
smrti in koncu, ki ni pravi konec.
Vznemiri mojo brezbrižnost s svojim križem,
pretresi mojo otopelost.
Vedno me sprašuj s svojo pretresljivo skrivnostjo,
ki premaguje smrt in daje življenje.
Pater noster …
Vidit suum dulcem Natum
/ morientem desolatum, / cum emisit spiritum.
V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.

XIII. postaja
Jezusa snamejo s križa

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu (Jn 19,38-40)
Potem je Jožef iz Arimateje – ki je bil Jezusov učenec, toda naskrivaj, iz strahu pred Judi – prosil Pilata, da bi odnesel Jezusovo telo. In Pilat je dovolil. Prišel je torej in odnesel njegovo telo. Prišel pa je tudi Nikodém, tisti, ki je najprej ponoči prišel k Jezusu, in prinesel okrog sto funtov zmesi mire in aloje. Vzela sta torej Jezusovo telo in ga skupaj z dišavami povila s povoji, kakor imajo Judje navado pokopavati.

Vidim te, Jezus, še vedno tam, na križu. Človek iz mesa in kosti, s svojo krhkostjo, s svojimi strahovi. Koliko si trpel! To je nevzdržen prizor, morda prav zato, ker je prepleten s človeškostjo. To je ključna beseda, geslo tvoje poti, posejane s trpljenjem in napori. Prav ta človeškost, ki jo pogosto pozabimo priznavati pri tebi in iskati pri sebi in drugih, ker nas preveč zaposluje življenje, ki samo pritiska na plin, ker smo slepi in gluhi pred težavami in bolečino drugega.

Vidim te, Jezus: zdaj te ni več tam, na križu; vrnil si se, od koder si prišel, položen v naročje zemlje, v naročje svoje matere. Zdaj je trpljenje minilo, prešlo. To je ura sočutja. V tvojem telesu brez življenja odmeva moč, s katero si se soočal s trpljenjem. Smisel, ki ti ga je uspelo dati trpljenju, odseva v očeh tistega, ki je še tam in ti je ostal blizu in ti bo vedno ostal ob strani v podarjeni in prejeti ljubezni. Tebi, nam se odpira novo življenje, nebeško, podobno tistemu, kar se upre in se ne da uničiti smrti: podobno ljubezni. Ti si tu, z nami, vsak trenutek, na vsakem koraku, v vsaki negotovosti, v vsaki senci. Medtem ko se senca groba daljša nad tvojim telesom, položenim v objem tvoje matere, te vidim in me je strah, a ne obupujem, zaupam, da bo luč, tvoja luč, znova zasijala.

Prosim te, Gospod,
daj, da bo v nas upanje vedno živo,
vedno živa tudi vera v tvojo brezpogojno ljubezen.
Daj, da bomo lahko ohranjali vedno živ in svetal
pogled proti večnemu odrešenju
in da nam bo uspelo najti počitek in mir na naši poti.
Pater noster …
Fac me tecum pie flere,
/ Crucifixo condolere, / donec ego vixero.
Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.

XIV. postaja
Jezusa položijo v grob

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz evangelija po Janezu (Jn 19,41-42)
Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Ker je bil grob blizu, sta zaradi judovskega dneva pripravljanja Jezusa položila tja.

Ne vidim te več, Jezus, zdaj je tema. Z gričev padajo dolge sence in svetilke, ki oznanjajo šabat, že brlijo po Jeruzalemu, pred hišami in po sobah. Trkajo na vrata nebes, zaprtih in neosvojljivih. Za koga je tolikšna samota? Kdo bi v taki noči mogel spati? Mesto odmeva od joka otrok, od petja mater, od vojaških patrulj. Umira ta dan in samo ti si zaspal. Spiš? Na kakšnem ležišču? Kakšna odeja te skriva pred svetom?

Od daleč je Jožef iz Arimateje sledil tvojim korakom, zdaj pa te po prstih spremlja v snu, te krade pogledom ogorčenih in zlobnih. Rjuha pokriva tvoj hlad, briše tvojo kri in pot in jok. Padaš s križa, a lahkotno. Jožef te dvigne za rame, a ti si lahek. Ne nosiš bremena smrti ne sovraštva ne zamere. Spiš kakor tedaj, ko si bil na mlačni slami povit in te je neki drug Jožef držal v naročju. Kakor tedaj ni bilo prostora zate, tudi zdaj nimaš, kamor bi položil glavo. Toda na Kalvariji, na trdi lobanji sveta, tam raste vrt, kamor še nihče ni bil pokopan.

Kam si odšel, Jezus? Kam si se spustil, če ne v brezno? Kam, če ne v še nedotaknjen kraj, v najožjo celico? Ujet si v naše lastne okove, v našo lastno žalost si zaprt. Kakor mi si hodil po zemlji, zdaj pa si si vzel prostor pod zemljo kakor mi.

Rad bi stekel daleč proč, pa si ti v meni. Ni mi treba ven, da bi te iskal, ker že trkaš na moja vrata.

Prosim te, Gospod, ki se nisi razodel v slavi,
ampak v tihoti temne noči.
Ti, ki ne gledaš na zunanjost, ampak vidiš na skrivnem
in vstopaš v globine,
iz globine prisluhni našemu glasu.
daj, da se bomo mogli utrujeni spočiti v tebi,
v tebi prepoznati svojo naravo,
v ljubezni tvojega spečega obličja
videti svojo izgubljeno lepoto.
Pater noster …
Quando corpus morietur,
/ fac ut animae donetur / paradisi gloria. Amen.
Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.

MOLITEV SVETEGA OČETA IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV
Gospod Jezus, naš pogled, poln sramu, skesanosti in upanja, se obrača k tebi.
Vpričo tvoje najvzvišenejše ljubezni naj nas obliva sram, ker smo te pustili samega, da si trpel za naše grehe:
sram, ker smo pobegnili pred preizkušnjo, čeprav smo ti tisočkrat rekli: »Tudi če te vsi zapustijo, jaz te ne bom«;
sram, ker smo izbrali Baraba in ne tebe, oblast in ne tebe, videz in ne tebe, boga-denar in ne tebe, posvetnost in ne večnosti;
sram, ker smo te skušali z usti in s srcem vsakič, ko smo se znašli pred preizkušnjo in smo ti rekli: »Če si mesija, se reši in bomo verovali«;
sram, ker se je toliko ljudi – in celo nekaj tvojih služabnikov – pustilo zavesti oblastiželjnosti in slavohlepju, tako da so izgubili svoje dostojanstvo in svojo prvo ljubezen;
sram, ker naši rodovi puščajo mladim svet, ki ga lomijo razkoli in vojne; svet, ki ga požira sebičnost, kjer so mladi, mali, bolni in ostareli odrinjeni na rob;
sram, ker smo izgubili sram. Gospod Jezus, daj nam vedno milost svetega sramu!

Naš pogled je poln tudi skesanosti, ki vpričo tvojega zgovornega molka prosi za tvoje usmiljenje:
skesanosti, ki klije iz gotovosti, da nas edino ti lahko rešiš zla, edino ti ozdraviš naše gobavosti sovraštva, sebičnosti, prevzetnosti, pohlepa, maščevalnosti, poželjivosti, malikovanja, edino ti nas lahko znova objameš in nam vrneš sinovsko dostojanstvo ter se veseliš naše vrnitve domov, v življenje;
skesanosti, ki priteka iz občutja naše majhnosti, našega niča, naše praznote in ki se pusti pobožati tvojemu blagohotnemu in silnemu vabilu k spreobrnjenju;
skesanosti Davida, ki iz brezna svoje bede v tebi najde svojo edino moč;
skesanosti, ki se rojeva iz našega sramu, ki se poraja iz gotovosti, da bo naše srce ostalo vedno nemirno, dokler ne bo našlo tebe in v tebi svojega edinega vira polnosti in miru;
skesanosti Petra, ki je grenko zajokal, ko je njegov pogled našel tvojega, ker te je zatajil pred ljudmi. Gospod Jezus, daj nam vedno milosti svete skesanosti!

Vpričo tvojega vzvišenega veličastva se v mrakobnosti našega obupovanja prižiga iskra upanja, ker vemo, da je tvoja edina mera ljubezni do nas ta, da nas ljubiš brez mere:
upanja, ker tvoje sporočilo še vedno navdihuje tudi danes toliko ljudi in narodov, da samo dobro lahko premaga zlo in hudobijo, samo odpuščanje lahko potolče zamero in maščevalnost, samo bratski objem lahko razpodi sovražnosti in strah pred drugim;
upanja, ker tvoja žrtev še naprej tudi danes oddaja vonj božanske ljubezni, ki boža srca tolikih mladih, ki ti še vedno posvečajo svoje življenje in postajajo živi zgled dobrote in zastonjskosti v tem našem svetu, ki ga razžira logika dobička in lahkega zaslužka;
upanja, ker toliko misijonarjev in misijonark še vedno tudi danes izziva dremavo vest človeštva, ko tvegajo svoje življenje, da bi ti služili v ubogih, v škartiranih, v emigrantih, v nevidnih, v izkoriščanih in v zapornikih;
upanja, ker je tvoja Cerkev – sveta in sestavljena iz grešnikov – še vedno tudi danes kljub vsem poizkusom, da bi jo očrnili, luč, ki sveti, opogumlja, dviga in pričuje o tvoji brezmejni ljubezni do človeštva, zgled nesebičnosti, ladja rešitve ter vir gotovosti in resnice;
upanja, ker je s tvojega križa, ki je sad požrešnosti in strahopetnosti številnih pismoukov in hinavcev, priteklo vstajenje, ki je preobrazilo temo groba v blesk jutranje zarje nedelje, ki ne bo poznala večera, in nas uči, da je tvoja ljubezen naše upanje. Gospod Jezus, daj nam vedno milost svetega upanja!

Pomagaj nam, Sin človekov, da se otresemo posmeha levega razbojnika in vseh kratkovidnih in pokvarjenih, ki so v tebi videli priložnost, da jo izkoristijo, obsojenca, da ga očrnijo, poraženca, da ga zasmehujejo, še eno priložnost, da na druge in celo na Boga naprtijo svojo krivdo.

Prosimo pa te, Božji Sin, poistoveti nas z dobrim razbojnikom, ki te je gledal z očmi, polnimi sramu, kesanja in upanja; ki je z očmi vere videl v tvojem navideznem porazu božjo zmago in je tako pokleknil pred tvojim usmiljenjem ter je z iskrenostjo ukradel raj.

Ob koncu molitve je sveti oče podelil apostolski blagoslov.
D. Gospod z vami.
Vsi: In s tvojim duhom.
D. Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
Vsi: Zdaj in na veke.
D. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
Vsi: Ki je ustvaril nebo in zemljo.
D. Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog,
Oče + in Sin + in Sveti + Duh.
Vsi: Amen.
Prevedel br. Miran Špelič OFM

 

 

»Kristusovo obličje, obličje človeka«

Križev pot v Koloseju 2014

Premišljevanja  msgr. Giancarla Maria Bregantinija
nadškofa v škofiji Campobasso-Boiano


UVOD

Adoramus te, Christe

Zbor:
Molimo te, Kristus, in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil.
Gospod, usmili se nas.

Sveti oče:
V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.
Vsi: Amen.

Bralec:
Tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično. On ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. To se je namreč zgodilo, da se je izpolnilo Pismo: »Nobene kosti mu ne bodo zlomili.« In spet drugo Pismo pravi: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,35-37).

Ljubi Jezus,
brez omahovanja si se povzpel na Golgoto,
dovršena ljubezen,
in si se pustil križati brez pritoževanja.
Kot ponižni Marijin sin si si naložil breme naše noči,
da bi nam pokazal, s koliko luči si hotel razširiti naše srce.
V tvojih bolečinah je naše odrešenje,
v tvojih solzah se riše »ura« razkritja zastonjske Božje ljubezni.
Sedemkrat nam je odpuščeno
v tvojih zadnjih zdihljajih Človeka med ljudmi,
da bi nam s svojimi zadnjimi besedami pokazal
pot rešitve za vsako našo bolečino.
Ti, učlovečena Celota, si se izničil na križu,
kjer te je razumela samo ona, Mati, ki je zvesto »stala« pod tistim mučilom.
Tvoja žeja je vedno tekoči vir upanja,
je iztegnjena roka celo za skesanega razbojnika,
ki danes po tvoji zaslugi, ljubi Jezus, vstopa v raj.
Vsem nam, križani Gospod Jezus, podeli svoje neskončno usmiljenje,
ta vonj iz Betanije, ki se razliva po vsem svetu,
ta krik življenja za vse človeštvo.
In slednjič, ko se bomo izročili v roke tvojega Očeta,
nam odpri vrata življenja, ki ne umre!
Amen.



Križev pot

I. postaja
Jezus je obsojen na smrt
Iztegnjeni prst, ki obtožuje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Luku 23,20-25
Pilat jih je znova nagovoril, ker je hotel izpustiti Jezusa. Oni pa so vpili govoreč: »Križaj, križaj ga!« On pa jim je še tretjič rekel: »Kaj je vendar hudega storil? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpustil.« Oni pa so pritiskali nanj z velikim vpitjem in zahtevali, naj bo križan. In njihovo vpitje je postajalo čedalje močnejše. Pilat je razsodil, naj se ugodi njihovi zahtevi. Izpustil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izročil njihovi volji.

Neki prestrašeni Pilat, ki ne išče resnice, prst, ki se obtožujoče izteza, in naraščajoče vpitje podivjane množice so prvi koraki umiranja Jezusa. Nedolžnega kot jagnje, čigar kri rešuje njegovo ljudstvo. Ta Jezus, ki je hodil med nami, ozdravljal in blagoslavljal, je zdaj obsojen na smrt. Nobene besede hvaležnosti iz množice, ki raje izbere Baraba. Za Pilata je to neroden primer. Preloži ga na množico in si nad njim umije roke, ko se ves oklepa svoje oblasti. Izroči ga, naj ga križajo. Ničesar več noče vedeti o njem. Zanj je primer zaključen!

Hitra Jezusova obsodba tako zbere lahke obdolžitve, površne obsodbe med ljudstvom, namigovanja in predsodke, ki zapirajo srce in ustvarjajo rasistično kulturo, izključujejo in zametujejo, in to z anonimnimi pismi in strašnim obrekovanjem. Kdor je obtožen, je takoj izpostavljen na naslovnici; oproščene omenijo na zadnji strani!

In mi? Si bomo znali oblikovati pravilno, odgovorno in razvidno vest, ki ne bo nikoli pokazala hrbta nedolžnemu, ampak se bo pogumno postavila v bran šibkim, se upirala krivici in povsod branila potlačeno resnico?

Gospod Jezus,
so roke, ki podpirajo, in so roke, ki podpisujejo krivične obsodbe.
Podpiraj nas s svojo milostjo, da ne bomo nikogar odpisali.
Brani nas pred obrekovanjem in lažjo.
Pomagaj nam, da bomo vedno iskali resnico,
da bomo vedno ob strani ubogim in jih bomo sposobni spremljati na njihovi poti.
In razsvetli s svojo lučjo tiste, ki imajo za poslanstvo, da morajo soditi na sodiščih,
naj vedno izrekajo pravične in prave sodbe. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Stabat mater dolorosa / iuxta crucem lacrimosa, / dum pendebat Filius.
Mati žalostna je stala / zraven križa se jokala, / ko na njem je visel sin.


II. postaja
Jezusu naložijo križ
Težko breme krize

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Prvega pisma apostola Petra 2,24-25
Jezus je naše grehe sam ponesel na svojem telesu na les, da bi mi odmrli grehom in zaživeli pravičnosti: z njegovimi ranami ste bili ozdravljeni. Blodili ste namreč kakor ovce, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih duš.

Težak je ta les križa, ker na njem Jezus nosi grehe vseh nas. Opoteka se pod tem bremenom, ki je preveliko za enega samega (Jn 19,17).

To je tudi breme vseh krivic, ki jih je povzročila gospodarska kriza s svojimi težkimi družbenimi posledicami: z negotovostjo, brezposelnostjo, odpúščanjem, denarjem, ki vlada, namesto da bi služil, s finančnimi špekulacijami, samomori podjetnikov, korupcijo in oderuštvom, s podjetji, ki se selijo iz domovine.

To je težki križ svetá dela, krivica, ki je naložena na rame delavcev. Jezus si ga nadene na svoje in nas uči, naj ne živimo več v krivici, ampak naj bomo z njegovo pomočjo sposobni graditi mostove solidarnosti in upanja, da ne bomo izgubljene in zablodele ovce v tej krizi.

Vrnimo se torej h Kristusu, pastirju in varuhu naših duš. Skupaj se borimo za delo v vzajemnosti, premagajmo strah in osamo ter pridobimo politiki spet ugled; skušajmo se skupaj izkopati iz težav.

Križ bo postal lažji, če ga bomo nosili z Jezusom in ga bomo skupaj dvignili, kajti po njegovih ranah smo ozdraveli (prim. 1 Pt 2,24).

Gospod Jezus,
naša noč je vedno bolj temačna!
Revščina dobiva videz bede.
Nimamo kruha, da bi ga ponudili otrokom
in naše mreže so prazne.
Negotova je naša prihodnost.
Priskŕbi delo, ki ga manjka.
Prebudi v nas gorečnost za pravičnost,
da življenja ne bomo samo pretolkli,
ampak ga bomo živeli z dostojanstvom! Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Cuius animam gementem, / contristatam et dolentem / pertransivit gladius.
V grenko žalost zatopljena / je nje duša prebodena / z mečem silnih bolečin.


III. postaja
Jezus pade prvič
Krhkost, ki nas usposablja za sprejemanje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige preroka Izaija 53,4-5
V resnici je nosil naše trpljenje, naložil si je naše bolečine, Mi pa smo ga imeli za zadetega, udarjenega od Boga in ponižanega. On pa je bil ranjen zaradi naših grehov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.

To je krhki Jezus, tako zelo človeški, tisti, ki ga na tej postaji velike bolečine zremo z začudenjem. Toda prav to njegovo padanje v prah še bolj razodeva njegovo neizmerno ljubezen. Množica pritiska nanj, oglušel je od kričanja vojakov, pečejo ga rane bičanja, poln je notranje grenkobe zaradi neizmerne človeške nehvaležnosti. In pade. Pade po tleh!

Toda v tem padcu, v tem padanju pod bremenom in naporom se Jezus ponovno pokaže kot Gospodar življenja. Uči nas sprejemati naše krhkosti, uči nas, kako naj si ne pustimo vzeti poguma ob neuspehih, naj zvesto priznamo svoje meje. Sveti Pavel pravi: »Vem namreč, da je dobro hoteti sicer v moji môči, dobro delati pa ni« (Rim 7,18).

S to notranjo močjo, ki mu prihaja od Očeta, nam Jezus pomaga sprejemati tudi krhkost drugih; da ne podivjamo nad tistim, ki je padel, da nam ni vseeno za tistega, ki pada. In daje nam moč, da ne zapremo vrat tistemu, ki trka na naš dom in prosi zatočišče, dostojanstvo in domovino. Zavedajoč se svoje krhkosti bomo medse sprejeli krhkost priseljencev, da bodo našli gotovost in upanje.

Pravzaprav pa v umazani vodi umivalnika v dvorani zadnje večerje, to je v naši krhkosti, odseva resnično obličje našega Boga! Zato je »vsak duh, ki priznava, da je Jezus Kristus prišel v mesu, iz Boga« (1 Jn 4,2).

Gospod Jezus,
ki si postal ponižen, da bi odkupil naše krhkosti,
usposobi nas, da bomo vstopili
v resnično občestvo s svojimi najbolj ubogimi brati.
Izruvaj iz našega srca vsako korenino strahu in udobne brezbrižnosti,
ki nam onemogoča, da bi te prepoznali v priseljencih,
da bi pričevali, kako je tvoja Cerkev brez meja,
resnična mati vsem! Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

O quam tristis et afflicta / fuit illa benedicta / mater Unigeniti!
O, kaj žalosti prestati / morala je sveta Mati, / k’tere Sin je rešil svet.


IV. postaja
Jezus sreča mater
Solidarne solze

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Luku 2,34-35
Simeon jih je blagoslovil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo – pa tudi tvojo lastno dušo bo presunil meč. Jokajte s tistimi, ki jočejo. Drug o drugem imejte isto mišljenje (Rim 12,15-16).

To Jezusovo srečanje z mamo Marijo je nabito s čustvi in pekočimi solzami. Tu je izražena nepremagljiva moč materinske ljubezni, ki premaga sleherno oviro in si utre sleherno pot. Še bolj živ pa je Marijin solidarni pogled, ki sočustvuje s Sinom in mu daje moč. Naše srce se tako napolni z začudenjem, ko gleda veličino Marije, ki navkljub temu, da je le ustvarjena, postaja »bližnja« svojemu Bogu in svojemu Gospodu.

Zbira vse solze vsake mame za oddaljene otroke, za na smrt obsojene mlade, za pobite ali poslane v vojno, zlasti za vojake-otroke. Tu začutimo parajočo žalostinko mater za njihovimi otroki, ki umirajo za tumorji, ki so nastali zaradi sežiganja strupenih odpadkov.

Pregrenke solze! Solidarna bližina, ko jim pohabijo otroke! Budne mame v noči s prižganimi svetilkami, trepetajoče za mlade, ki jih je povozila nestalnost ali posrkala vase droga in alkohol, zlasti ob sobotnih večerih!

Okrog Marije ne bomo nikoli ljudstvo sirot! Nikoli ne bomo pozabljeni. Kot svetega Janeza Diega tudi nas Marija poboža z materinsko tolažbo in nam pravi: »Vaše srce naj se ne vznemirja … mar nisem tukaj jaz, tvoja Mati?« (Ap. spodb. Evangelij veselja 286).

Pozdravljena, moja Mati,
daj mi svoj sveti blagoslov.
Blagoslovi mene in ves moj dom.
Blagovoli skupaj s svojimi zaslugami in zaslugami tvojega presvetega Sina
podariti Bogu vse, kar bom danes naredil in pretrpel.
Tebi podarim, v tvojo službo izročam vsega samega sebe in vse svoje reči.
Ves se zatekam pod tvoj plašč.
Priskrbi mi, moja Gospodarica, čistost duše in telesa
in daj, da ta dan ne bom storil ničesar, kar bi ne ugajalo Bogu.
To te prosim po tvojem brezmadežnem spočetju
in tvojem prečistem devištvu. Amen.
(Sv. Gašper Bertoni)

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quae marebat et dolebat / pia mater, cum videbat / Nati poenas incliti.
V žalosti zdihuje bleda, / ko v trepetu Sina gleda, / kaj trpi na les razpet.


V. postaja
Simon iz Cirene pomaga Jezusu nositi križ
Prijateljska roka, ki dviga

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Marku 15,21
Prisilili so nekega mimoidočega, Simona iz Cirene, Aleksandrovega in Rufovega očeta, ki je prihajal s polja, da je nesel njegov križ.

Slučajno gre mimo Simon iz Cirene. To je postalo odločilno srečanje njegovega življenja. Vračal se je s polja. Človek truda in moči. Zato je bil prisiljen nositi križ Jezusa, obsojenega na sramotno smrt (prim. Flp 2,8).

Toda iz naključnega se bo to srečanje spremenilo v odločilno in življenjsko hojo za Kristusom, tako da vsak dan nosi svoj križ in se odpoveduje sebi (prim. Mt 16,24-25). Simon je dejansko omenjen pri Marku kot oče dveh kristjanov, ki sta znana v rimski skupnosti, Aleksandra in Rufa. Ta oče je zagotovo vtisnil v srci svojih sinov moč Jezusovega križa. Kajti če se preveč oklepaš življenja, ti to splesni in se posuši. Če pa ga daruješ, vzcveti in postane klas pšenice zate in za vso skupnost!

Tukaj resnično ozdravi naša sebičnost, ki vedno preži na nas. Odnos z drugimi nas ozdravi in porodi mistično in kontemplativno bratstvo, ki zna gledati sveto veličino bližnjega, ki zna odkriti Boga v vsakem človeškem bitju, ki zna prenašati nadloge življenja, tako da se oklene Božje ljubezni. Samo tedaj, ko odprem srce božanski ljubezni, me ponese v iskanje sreče za druge v tolikih dejanjih prostovoljstva: noč v bolnišnici, brezobrestno posojilo, obrisana solza v družini, iskrena zastonjskost, dolgoročna zavzetost za skupno dobro, delitev kruha in dela, premagovanje vsakršnega ljubosumja in zavisti.

Jezus sam nas opominja: »Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Gospod Jezus,
v prijatelju Cirenejcu utripa srce tvoje Cerkve,
ki nudi streho ljubezni vsem, ki jih žeja po tebi.
Bratska pomoč je ključ, s katerim skupaj prestopimo vrata Življenja.
Ne dopusti, da bi nas naša sebičnost zapeljala, da bi šli mimo,
ampak nam pomagaj, da bomo vlili olje tolažbe na rane drugega,
da bomo postali zvesti popotni tovariši
brez beganja in neutrudni pri odločanju za bratstvo. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quis est homo qui non fleret, / Matrem Christi si videret / in tanto supplicio?
Komu potok solz ne lije, / ko bridkosti zre Marije, / grenke nad morja bridkost?


VI. postaja
Veronika obriše Jezusovo obličje
Ženska nežnost

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige Psalmov 27,8-9
Tebi govori moje srce, moje obličje tebe išče;
tvoj obraz iščem, Gospod.
Ne skrivaj pred menoj svojega obraza,
ne odklanjaj v srdu svojega hlapca;
ti si moja pomoč, nikar me ne zavrzi,
ne zapusti me, Bog, moj rešitelj!

Jezus se komaj vleče in sope. Luč njegovega obličja pa ostaja nedotaknjena. Ni psovke, ki bi mogla ogroziti njegovo lepoto. Pljunki je niso omračili. Udarcem je ni uspelo ugasniti. To obličje je videti kot goreči grm, ki, bolj ko ga zatirajo, bolj mu uspeva izlivati luč odrešenja. Tečejo tihe solze iz Učiteljevih oči. Nosi breme zapuščenosti. In vendar gre Jezus naprej, ne ustavlja se, ne obrača se nazaj. Sooča se s pritiskom. Vznemirja ga krutost, On pa ve, da njegovo umiranje ne bo zaman!

Jezus se tedaj ustavi pred neko ženo, ki mu prihaja naproti brez slehernega omahovanja. To je Veronika, prava ženska podoba nežnosti!

Gospod tu uteleša našo potrebo po ljubeči zastonjskosti, po občutju ljubljenosti in zavarovanosti s skrbnimi dejanji. Nežnosti tega bitja se kopajo v dragoceni Jezusovi krvi in zdi se, da odstranjujejo skrunjenja, ki jih je bil deležen v tistih urah mučenja. Veroniki se uspe dotakniti ljubega Jezusa, pobožati njegovo nedolžnost. Ne le zato, da bi olajšala muko, ampak da bi bila soudeležena pri njegovem trpljenju. V Jezusu z nežnim dotikom prepoznava vsakega bližnjega, ki je potreben tolažbe, da bi dospela do ječanja od bolečine vseh, ki danes ne dobijo ne podpore ne topline sočutja. In umirajo od osamljenosti.

Gospod Jezus,
kako pritiska teža ločitve od človeka,
za katerega smo mislili, da nam bo stal ob strani v dneh obupa!
Ti pa nas ovij s tistim platnom, ki nosi vtisnjeno tvojo dragoceno kri,
ki si jo prelil vzdolž poti zapuščenosti, ki si jo tudi ti pretrpel po krivici.
Brez tebe nimamo in ne moremo dati nobene tolažbe. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quis non posset contristari, / piam matrem contemplari / dolentem cum Filio?
Kdo prisrčno ne žaluje, / ko to Mater premišljuje, / njenih boli velikost?


VII. postaja
Jezus pade drugič
Stiska v ječi in pri mučenju

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz knjige Psalmov 118,11.12-13.18
Obkrožili so me ...
Obkolili so me kakor čebele, kakor ogenj, ki vzplameni v trnju,
v Gospodovem imenu jih posekam.
Nasilno so me sunili, da bi padel, a Gospod mi je pomagal.
Gospod me je trdo vzgajal, toda ni me izročil smrti.

V Jezusu se resnično izpolnjujejo stare prerokbe o ponižnem in pokornem Služabniku, ki vzame na ramena vso našo zgodovino bolečine. In tako Jezus, ki ga s silo potiskajo, pade po tleh pod težo naporov in stiske, obkrožen, obkoljen z nasiljem, že čisto brez moči. Vedno bolj sam, vedno bolj v temi! Potolčen po telesu, brez moči v kosteh.

Prepoznajmo v njem grenko izkustvo zapornikov v vseh ječah med vsemi tistimi nečloveškimi protislovji. Obkroženi in obkoljeni, »s silo potiskani, da bi padli«. Civilna družba danes izriva zapor, ga pozablja in ga še preveč drži na razdalji. Obstajajo birokratski nesmisli in počasnost pravosodja. Dvojna kazen je potem prenapolnjenost: bolečina se še poveča, krivična stiska, ki razžira meso in kosti. Nekateri – premnogi – tega ne zdržijo … Pa tudi ko kak naš brat pride ven, ga imamo še vedno za »bivšega zapornika« in mu tako zapiramo vrata družbene in delovne vrnitve.

Še hujša pa je praksa mučenja, ki je žal še vse preveč razširjena po raznih delih sveta, in to v najrazličnejših oblikah. Kot je bilo z Jezusom: tudi on je bil tepen, ponižan od soldateske, mučen s trnovo krono, prebičan s krutostjo.

Kako resnična se nam pokaže vpričo tega padca Jezusova beseda: »Bil sem v ječi in ste me obiskali« (Mt 25,36). V vsakem zaporu je ob vsakem mučenem vedno tudi On, trpeči, zaprti in mučeni Kristus. Tudi če smo hudo preizkušani, je On naša pomoč, da nas ne prevzame strah. Samo skupaj bomo lahko vstali, če nas bodo spremljali krepki delavci, če nas bo podpirala roka prostovoljcev in če nas bo dvignila civilna družba, ki tolikere krivice za zaporniškimi zidovi vzame za svoje.

Gospod Jezus,
brezmejna ganjenost me zagrabi, ko te vidim pasti po tleh zame.
Nobene zasluge, množica grehov, neskladij, slabosti.
Kakšna posebna ljubezen v odgovor!
Ko nas je družba izvrgla in nas je sodba ubila, si nas ti za zmeraj blagoslovil.
Blagor nam, če smo danes tukaj na zemlji s tabo, odkupljeni od obsodbe.
Nakloni nam, da ne bomo bežali od svojih odgovornosti,
daj nam, da bomo prebivali v tvojem ponižanju,
na varnem od slehernega prilaščanja vsemogočnosti,
da se prerodimo v novo življenje kot bitja, ustvarjena za nebesa. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš
Pro peccatis sua gentis / vidit Iesum in tormentis / et flagellis subditum.
Vidi Jezusa trpeti, / grehe ljudstva nase vzeti, / šibam vdati se voljno.


VIII. postaja
Jezus sreča jeruzalemske žene, ki ga objokujejo
Soudeleženost in ne smiljenje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Luku 23,28
Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!

Kot goreče bakle se pokažejo te ženske postave vzdolž poti bolečine. Zveste in pogumne žene, ki se ne pustijo ne zastrašiti stražarjem ne pohujšati ranam dobrega Učitelja. Pripravljene so ga srečati in ga potolažiti. Jezus je tam pred njimi. Kakšen človek ga celo brcne, ko izmučen pade po tleh. Tam pa so tudi žene, pripravljene, da mu dajo topel dotik, ki ga srce ne more zaustaviti. Najprej ga gledajo od daleč, potem pa se približajo, kakor to stori vsak prijatelj, vsak brat ali sestra, ko opazi težave, v katerih živi ljubljena oseba.

Jezusa gane grenki jok, vendar jih spodbudi, naj jim ne gine srce, ko ga vidijo izmučenega, da ne bodo več žene solza, ampak žene vere! Prosi jih za soudeležbo pri bolečini in ne za jalovo in solzavo smiljenje. Nič več tožb, ampak volja po prerojenju, po pogledu naprej, po hoji dalje v veri in upanju proti tisti svetli zarji, ki bo vzšla še sijajnejša nad glavo tistih, ki hodijo obrnjeni k Bogu. Jokajmo nad samimi seboj, če še ne verujemo v tistega Jezusa, ki nam je oznanil kraljestvo odrešenja. Jokajmo nad svojimi grehi, ki se jih še nismo spovedali.

In jokajmo tudi nad tistimi moškimi, ki zasipajo ženske z nasiljem, ki ga imajo v sebi. Jokajmo nad ženskami, ki so sužnje strahu in izkoriščanja. Toda ni dovolj, da se trkamo po prsih in izkušamo sočutje. Jezus zahteva več. Ženskam je treba dati gotovost, kakor je storil sam, treba jih je ljubiti – kot dotakljivi dar za vse človeštvo. Za rast naših otrok v dostojanstvu in upanju.

Gospod Jezus,
ustavi roko tistega, ki tepe ženske!
Dvigni njihovo srce iz brezna obupa, ko postanejo plen nasilja.
Obišči njihov jok, ko se znajdejo same.
In odpri naše srce, da bomo delili vse bolečine v iskrenosti in zvestobi,
onstran naravnega sočutja, da postanemo orodja resnične osvoboditve. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Eia, mater, fons amoris, / me sentire vim doloris / fac, ut tecum lugeam.
Mati, vir ljubezni prave, / naj okusim te težave / in s teboj žalujem zdaj.


IX. postaja
Jezus pade tretjič
Premagati slabo zdihovanje

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Pisma apostola Pavla Rimljanom 8,35.37
Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil.

Sveti Pavel našteva svoje preizkušnje, a ve, da je prek njih pred njim že šel Jezus, ki je na poti na Golgoto padel enkrat, dvakrat, trikrat. Uničen od stiske, preganjanja, meča, pritiskan od teže križa. Oslabljen! Zdi se, kot da govori kakor mi v toliko mračnih trenutkih: Ne bo mi uspelo!

To je krik preganjanih, umirajočih, neozdravljivih bolnikov, stiskanih pod jarmom življenja.

V Jezusu pa je vidna tudi njegova moč: »Če udari, se bo tudi usmilil« (Žal 3,32). Kaže nam, da je v stiski vedno tudi njegova tolažba, neki »onstran«, ki se nakazuje v upanju. Kakor obrezovanje dreves, ki ga nebeški Oče izvaja prav na mladikah, ki rodijo sad (prim. Jn 15,8). Nikoli za uničevanje, vedno za nov razcvet. Kot mati, ko pride njena ura: je v stiski, ječi, trpi v porodu. Toda ve, da so to porodne bolečine novega življenja, pomladi, ki je v cvetu prav zaradi tistega obrezovanja.

Naj nam pomaga zrenje Jezusa, ki je padel po tleh, ki pa se je sposoben dvigniti, ki zna premagati zapahe, ki jih strah pred jutrišnjim dnem vtiska v naše srce, zlasti v tem času krize. Presezimo slabo zdihovanje po preteklosti, udobje negibnosti, ki pravi: »Zmeraj se je tako delalo!« Jezus, ki se opoteka in pade, a potem vstane, je gotovost upanja, ki ga hrani močna molitev in se poraja prav znotraj preizkušnje in ne po preizkušnji niti brez nje!

Po moči njegove ljubezni bomo še več kot zmagovalci!

Gospod Jezus,
prosimo te, dvigni bednega iz prahu,
dvigni reveže iz nesnage,
posadi jih z voditelji ljudstva in jim določi sedež v slavi.
Zlomi lok močnih in obleci šibke z močjo,
saj nas edino ti delaš bogate prav s svojim uboštvom (prim. Ps 2,4-8; 2 Kor 8,9). Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Fac ut ardeat cor meum / in amando Christum Deum, / ut sibi complaceam.
Daj, da bo srce se vnelo / in za Jezusa gorelo / mi v ljubezni vekomaj.


X. postaja
Jezusa slečejo
Edinost in dostojanstvo

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Janezu 19,23-24
Ko so vojaki križali Jezusa, so mu vzeli oblačila in jih razdelili na štiri dele, za vsakega vojaka po en del; in suknjo. Suknja pa je bila brez šiva, od vrha scela stkana. Med seboj so se dogovorili: »Nikar je ne parajmo, ampak žrebajmo zanjo, čigava naj bo«, da se je tako izpolnilo Pismo, ki pravi: Razdelili so si moja oblačila in za mojo suknjo so žrebali. In vojaki so to storili.

Niti krpice niso pustili, da bi pokrila Jezusovo telo. Razgalili so ga. Ni imel ne plašča ne suknje ne katerekoli obleke. Razgalili so ga in s tem skrajno ponižali. Pokrivala ga je samo kri, ki je lila v valovih iz njegovih širokih ran.

Suknja pa ostaja nedotaknjena, simbol edinosti Cerkve, edinosti, ki jo je treba še najti na potrpežljivi poti; to je doma izdelan mir, ki se gradi dan za dnem, ki se tke z zlatimi nitmi bratstva v spravi in vzajemnem odpuščanju.

V Jezusu, nedolžnem, razgaljenem in mučenem, prepoznajmo oskrunjeno dostojanstvo vseh nedolžnih, zlasti malih. Bog ni preprečil, da bi bilo njegovo slečeno telo izpostavljeno na križu. To je storil, da bi odkupil sleherno zlorabo, ki je bila po krivici prikrita, in bi pokazal, da je on, Bog, nepreklicno in nedvoumno na strani žrtev.

Gospod Jezus,
hočemo se povrniti v svojo otroško nedolžnost,
da bi lahko vstopili v nebeško kraljestvo,
očiščeni svoje nesnage in svojih malikov.
Vzemi iz naših prsi kamnito srce ločenosti,
ki dela tvojo Cerkev manj verodostojno.
Daj nam novo srce in novega duha,
da bomo živeli po tvojih zapovedih in bomo spoštovali in izvajali tvoje postave. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Sancta mater, istud agas, / Crucifixi fige plagas / cordi meo valide.
Sveta Mati, to te prosim, / rane Kristusa naj nosim, / vtisni v moje jih srce.


XI. postaja
Jezusa pribijejo na križ
Ob bolniški postelji

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Marku 15,24-28
In križali so ga in si razdelili njegova oblačila, tako da so žrebali zanje, kaj naj bi kdo vzel. Bilà je tretja ura, ko so ga križali. Napis o njegovi krivdi se je glasil: »Judovski kralj.« In z njim so križali dva razbojnika, enega na njegovi desnici in enega na njegovi levici. Tako se je izpolnilo Sveto pismo, ki pravi: ›In bil je prištet med prestopnike.‹

In križali so ga! Kazen za ljudi brez časti, izdajalce, uporne sužnje. To je obsodba, pridržana za našega Gospoda Jezusa: zarjaveli žeblji, parajoča bolečina, presunjena mati, sramota, ker je prištet k dvema razbojnikoma, obleka, razdeljena med vojake kot vojni plen, krut zasmeh mimoidočih: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Naj stopi zdaj s križa, in bomo verovali vanj!« (Mt 27,42).

In križali so ga! Jezus ni stopil dol, ni zapustil križa. Ostaja, pokoren Očetovi volji do konca. Ljubi in odpušča.

Tudi danes je – tako kot Jezus – mnogo naših bratov in sester pribitih na bolniško posteljo po bolnišnicah, domovih za ostarele, po naših družinah. To je čas preizkušnje v grenkih dnevih samote in tudi obupa: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Naša roka naj nikoli ne prebada, ampak naj se vedno približa, potolaži in spremlja bolne, jih dviga z njihove bolniške postelje. Bolezen ne vpraša za dovoljenje. Vedno prispe nepričakovano. Včasih pretrese, omeji obzorja, postavi upanje na težko preizkušnjo. Grenak je njen žolč. Samo kadar ob sebi najdemo koga, ki nas posluša, nam je blizu, sede na našo posteljo … tedaj lahko bolezen postane velika šola modrosti, srečanje s potrpežljivim Bogom. Ko nekdo iz ljubezni naloži nase naše slabosti, se tudi noč bolečine odpre velikonočni luči križanega in vstalega Kristusa. To, kar je v človeških očeh obsodba, se lahko spremeni v odrešilno daritev v blagor naših skupnosti in družin. Po zgledu svetnikov.

Gospod Jezus,
ne bodi daleč od mene, sedi na mojo bolniško posteljo in mi delaj družbo.
Ne pusti me samega, stegni svojo roko in me dvigni!
Verujem, da si Ljubezen,
in verujem, da je tvoja volja izraz tvoje Ljubezni;
zato se izročam tvoji volji, ker zaupam tvoji Ljubezni. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Tui Nati vulnerati, / tam dignati pro me pati / poenas mecum divide.
Sinu tvojemu so rane / v odrešenje moje dane, / tudi mene naj bole.


XII. postaja
Jezus umre na križu
Ječanje sedmih besed

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Janezu 19,28-30
Nato je Jezus, ker je vedel, da je že vse dopolnjeno, in da bi se izpolnilo Pismo, rekel: »Žejen sem.« Tam je stala posoda, polna kisa. V kis namočeno gobo so nataknili na hizop in mu jo podali k ustom. Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: »Dopolnjeno je.« In nagnil je glavo in izročil duha.

Sedem Jezusovih besed je mojstrovina upanja. Jezus počasi s koraki, ki so tudi naši, prečka temo noči, da bi se zaupljivo izročil v Očetove roke. To je ječanje umirajočih, krik obupanih, vpitje izgubljajočih. To je Jezus!

»Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je Jobov krik, krik slehernega človeka, ki ga doleti nesreča. In Bog molči. Molči, ker je njegov odgovor tam, na križu: On, Jezus, je Božji odgovor, večna iz ljubezni učlovečena Beseda.

»Spomni se me ...« (Lk 23,42). Bratski klic razbojnika, ki je postal tovariš v bolečini, prodre v Jezusovo srce, ki tam začuti odmev svoje lastne bolečine. In Jezus prisluhne tej prošnji: »Danes boš z menoj v raju.« Vedno nas odrešuje bolečina drugega, ker nam pomaga, da gremo iz sebe.

»Žena, glej tvoj sin! ...« (Jn 19,26). Njegova mati Marija, ki je z Janezom stala pod križem, je razblinila strah. Napolnila ga je z nežnostjo in upanjem. Jezus se ne čuti več samega. Kot mi, če je ob bolniški postelji nekdo, ki nas ima rad! Zvesto. Do konca.

»Žejen sem« (Jn 19,28). Kakor otrok prosi mamo za pijačo; kakor bolnik, izsušen od vročice … Jezusova žeja je žeja vseh, ki jih žeja po življenju, svobodi, pravičnosti. In je žeja najbolj žejnega, Boga, ki ga neskončno bolj kot nas žeja po našem odrešenju.

»Dopolnjeno je!« (Jn 19,30). Vse: vsaka beseda, vsako dejanje, vsaka prerokba, vsak trenutek Jezusovega življenja. Tapiserija je dokončana. Tisoč barv ljubezni zdaj sije v lepoti. Nič ni bilo zaman. Nič ni bilo zavrženo. Vse je postalo ljubezen. Vse dopolnjeno zame in zate! In tedaj ima celo umiranje smisel!

»Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Zdaj Jezus junaško izstopi iz smrtnega strahu. Če namreč živimo v zastonjski ljubezni, je vse življenje. Odpuščanje obnavlja, zdravi, preobraža in tolaži! Ustvarja novo ljudstvo. Ustavlja vojne.

»Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46). Nič več obupa nad ničimer. Marveč polno zaupanje v Očetove roke, umiritev v njegovem srcu. Kajti v Bogu se vse razlomljeno končno sestavi v edinosti.

O Bog,
ki si nas s trpljenjem Kristusa, našega Gospoda, osvobodil smrti,
te dediščine starodavnega greha, ki se predaja vsemu človeškemu rodu,
obnovi nas po podobi svojega Sina;
in kakor smo po svojem rojstvu v sebi nosili podobo zemeljskega človeka,
tako nam daj, da bomo po delovanju tvojega Duha nosili podobo nebeškega.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Vidit suum dulcem Natum / morientem desolatum, / cum emisit spiritum.
V Sina le pogled upira, / ko ves zapuščen umira, / k smrti nagne že glavo.


XIII. postaja
Jezusa snamejo s križa in izročijo Materi
Ljubezen je močnejša od smrti

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Mateju 27,57-58
Ko pa se je zvečerilo, je prišel bogat mož iz Arimateje, Jožef po imenu, ki je bil tudi sam Jezusov učenec. Ta je stopil k Pilatu in prosil za Jezusovo telo. Tedaj je Pilat ukazal, naj mu ga izročijo.

Preden so Jezusa pokopali v grob, so ga končno izročili njegovi Materi. To je ikona razparanega srca, ki nam govori, da smrt ne prepreči materi, de ne bi še zadnjič poljubila svojega sina. Sklonjena nad Jezusovo telo ga Marija vzame v popoln objem. To ikono preprosto imenujemo Pieta. Para srce, a kaže, da smrt ne stre ljubezni. Kajti ljubezen je močnajša od smrti. Čista ljubezen res traja. Napočil je večer. Bitka je končana. Ljubezen ni bila strta. Kdor je pripravljen žrtvovati življenje za Kristusa, ga bo znova našel. Preobraženo, onkraj smrti.

Solze in kri se mešajo v tem žalostnem izročanju. Kakor življenje v naših družinah, ki ponekod in včasih doživi nepričakovane in boleče izgube, praznino, ki je ni mogoče zapolniti, zlasti ko umre otrok.

Pieta tedaj pomeni, da se približamo bratom, ki žalujejo in nimajo miru. To je velika ljubezen, če poskrbimo za tistega, ki trpi v ranjenem telesu, v strtem duhu, v obupani duši. Ljubiti do konca je pouk, ki nam ga dajeta Jezus in Marija. To je vsakdanje bratsko poslanstvo tolažbe, ki nam je izročeno v tem zvestem objemu mrtvega Jezusa in njegove žalostne Matere.

O Mati žalostna,
v naših svetiščih nam kažeš svoje svetlo obličje,
medtem ko z očmi, uprtimi v nebo, in odprtimi rokami daruješ Očetu,
v znamenje duhovniške daritve, odrešilno žrtev svojega Sina Jezusa.
Odkrij nam sladkost zadnjega zvestega objema
in daj nam svojo materinsko tolažbo,
da vsakdanja bolečina ne bi nikoli prekinila upanja v življenje onkraj smrti. Amen.

Vsi: Pater noster / Oče naš

Fac me tecum pie flere, / Crucifixo condolere, / donec ego vixero.
Naj s teboj sedaj žalujem, / Križanega objokujem, / ko v dolini solz živim.


XIV. postaja
Jezusa položijo v grob
Novi vrt

V. Adoramus te, Christe, et benedicimus tibi. – Molimo te, Kristus in te hvalimo.
R. Quia per sanctam crucem tuam redemisti mundum. – Ker si s svojim križem svet odrešil.

Iz Evangelija po Janezu 19,41-42
Na kraju, kjer je bil križan, pa je bil vrt in na vrtu nov grob, v katerega še nihče ni bil položen. Tja sta položila Jezusa.

Tisti vrt, v katerem je bil grob, kamor so pokopali Jezusa, nas spominja na neki drug vrt, na Eden. Na vrt, ki je zaradi nepokorščine izgubil svojo lepoto in je postal opustošen, kraj smrti in nič več kraj življenja.

Podivjane veje, ki nam onemogočajo dihati Božjo voljo, kot so navezanost na denar, na napuh, na prezir do življenja, je treba posekati in jih vcepiti na les križa. To je novi vrt: križ, zasajen v zemljo!

Z njega bo lahko odslej Jezus vse privedel nazaj v življenje. Ko se vrne iz globin podzemlja, kjer je Satan vklenil veliko število duš, se bo začela prenova vseh stvari. Ta grob predstavlja konec starega človeka. In – kakor za Jezusa – Bog tudi za nas ni dopustil, da bi njegovi otroci bili kaznovani z dokončno smrtjo. V Kristusovi smrti propadejo vsi prestoli zla, ki so postavljeni na temelju pogoltnosti in trdosrčnosti.

Smrt nas razoroži, nam da razumeti, da smo izpostavljeni zemeljskemu življenju, ki ima svoj konec. Pred nami pa je Jezusovo telo, položeno v grob, ob katerem se zavemo, kdo smo. Smo ustvarjenine, ki potrebujemo Stvarnika, da ne bi umrli.

Tišina, ki ovija oni vrt, nam omogoča poslušati šepet lahnega vetriča: »Jaz sem Živi in sem z vami« (prim. 2 Mz 3,14). Zagrinjalo v templju je pretrgano. Končno vidimo obličje našega Gospoda. In v polnosti spoznavamo njegovo ime: usmiljenje in zvestoba, da ne bi bili nikoli prestrašeni, niti pred smrtjo, ker je bil Božji Sin svoboden med mrtvimi (prim. Ps 88,6 Vg).

Varuj me, o Bog, k tebi se zatekam.
Ti si moj delež dediščine in moj kelih,
v tvojih rokah je moje življenje.
Vedno te imam pred seboj kot svojega Gospoda,
stojiš na moji desni, ne bom mogel omahovati.
Zato se veseli moje srce in raduje moja duša,
tudi moje telo počiva na varnem.
Ne prepuščaš mojega življenja v podzemlju
niti ne puščaš, da bi tvoj služabnik videl jamo.
Pokazal mi boš pot življenja,
polnost veselja v tvoji navzočnosti,
sladkost brez konca na tvoji desnici. Amen. (prim. Ps 15)

Vsi: Pater noster / Oče naš

Quando corpus morietur, / fac ut anima donetur / paradisi gloria. Amen.
Ko pa smrt telo mi vzame, / dušo mojo naj objame / večne slave rajski dom. Amen.


APOSTOLSKI BLAGOSLOV SVETEGA OČETA
D. Gospod z vami.
Vsi: In s tvojim duhom.
D. Naj bo slavljeno ime Gospodovo.
Vsi: Zdaj in na veke.
D. Naša pomoč je v imenu Gospodovem.
Vsi: Ki je ustvaril nebo in zemljo.
D. Blagoslovi naj vas vsemogočni Bog,
Oče + in Sin in + Sveti + Duh.
Vsi: Amen.


Prevedel br. Miran Špelič OFM

VIR:  Radio Vatikan

Križev pot v podobah akad. slikarke Mire Ličen Krmpotić lahko pogledate tu ► .




Print Friendly and PDF